In še bi lahko naštevala različice zaznav, ki jih gojimo o sebi in katerih skupni imenovalec je razmišljanje, da takšni, kot smo, nismo dovolj. Smiselno se je vprašati, kdo je tisti, ki določi kdaj je nekaj dovolj. Kdo postavlja kriterije kaj pomeni biti dovolj dobra, uspešna, lepa, pametna? Kdo postavlja kriterije kdaj smo naredili dovolj in dovolj dobro? In kdo je tisti, ki postavlja kriterije kdaj smo dovolj dobre in skrbne mame, dovolj ljubeče in razumevajoče partnerke, dovolj dobre prijateljice? Kdo postavlja merila česa smo ali nismo zmožni, kaj zmoremo in česa ne, za katero delo smo dovolj kompetentni in kdaj (če sploh kdaj) znamo dovolj?
Vsa ta merila in kriterije naj bi si načeloma postavljali sami, čeprav imam včasih občutek, da temu ni tako. Z vseh strani nas bombardirajo kakšni bi morali biti, kako bi se morali vesti, kaj počnejo uspešni poslovneži, dobre in skrbne mame, ljubeče in razumevajoče partnerke. Na vsakem koraku nas spremlja kakšna retuširana lepotica ali lepotec, ki nam tiho sporoča ideale lepote. Poslušamo in gledamo zgodbe super žensk, ki zmorejo vse – so dobre mame, ljubeče partnerke, uspešne poslovne ženske, čudovite prijateljice, odlične gospodinje in fantastične kuharice. Poleg tega se uspejo še redno ukvarjati s športom, njihov videz pa je brezhiben. Za nameček pa vse to dosegajo z nasmeškom na obrazu. Njihove življenje je popolno. Vsaj tako se zdi.
Podzavestna prepričanja - so res moja?
Moram priznati, da sem počasi že prav sita vseh teh predstav, ki se prikazujejo zdaj v onem, zdaj v drugem mediju. Sprašujem se, kakšno bi bilo moje življenje brez vseh teh kriterijev, ki sem jih že kot otrok srkala v svoje možgančke in so me spremljali veliko večino mojega življenja in me, na žalost, občasno še vedno opomnijo, da so tu, da so del mene. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da bi dobršen del mojega življenja živela precej bolj neobremenjeno in posledično zadovoljno.
Izziv je postaviti lastne kriterije, ko pa se zdi, da nam družba in mediji na vsakem koraku ponujajo svoje. Težko je včasih slediti svojim željam oz. se sploh zavedati, katere želje so resnično naše in niso nastale le kot rezultat stalnega bombardiranja s takšnimi in drugačnimi podobami popolnosti. Podobami, ki so tako močno usidrane v našo podzavest, da se jih redko sploh zavemo, če se zavestno ne odločimo, da jih bomo raziskali. Ko pa se tega lotimo, zelo hitro ugotovimo kako nerealne so in se zavemo, koliko frustracij in slabe volje smo si nakopali s tem, ko smo jim slepo sledili.
Zato je vprašanje kdo je tisti, ki določa kdaj je dovolj, še kako na mestu. So kriteriji, ki določajo kdaj je dovolj res moji ali pa sem jih prevzela od drugih? Običajno smo jih prevzeli od drugih, a so tekom našega življenja postali del nas. Zavedanje tega je prvi korak k spremembi. Pomaga tudi vprašanje kaj se bo zgodilo, če se teh kriterijev ne bomo držali, kaj je najhujše kar se lahko v tem primeru zgodi. Ko si kot odgovor nanj naslikamo najbolj črn scenarij, pogosto ugotovimo, da ni realen. Na ta način ozavestimo podzavestna prepričanja, skrita nekje globoko v nas, ki nam v glavi slikajo podobe vsega slabega, kar se nam bo zgodilo, ko in če ne bomo dovolj.
Ozaveščanje teh podob je ključ do postopnega razvoja manjše zahtevnosti in večje prijaznosti do sebe, saj je prav to tisto, k čemur verjetno stremimo. Običajno smo sami sebi največji kritik. Sebi izrečemo marsikaj, kar bi drugim v hipu zamerili. A sebe kot kritika kar toleriramo. In prav prijaznost do sebe je tista, ki nam daje dovoljenje, da kdaj pa kdaj tudi ne naredimo dovolj oz. da se pohvalimo za to, kar smo pač uspeli narediti in se ne obsojamo za vse, kar nismo. Prijaznost do sebe nam dovoljuje nepopolnost in nas podpira pri postavljanju svojih (da, tokrat res svojih) kriterijev.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.