Nekateri bodo z »jaz« odgovorili tako čisto tiho, nekoliko sramežljivo in se ob tem spraševali ali je prav, da so tako odgovorili, drugi bodo na to vprašanje odgovorili z »jaz«, a ob tem občutili hude občutke krivde, tretjim pa se zdi popolnoma nesprejemljivo, da bi odgovorili tako.
Kako tudi ne, ko pa v naši družbi že pregovorno velja, da je postaviti sebe na prvo mesto egoistično dejanje, egoisti pa so slabe osebe, ki jim je mar le zase in za nikogar drugega. In nihče izmed nas si ne želi biti slaba oseba. Postaviti sebe na prvo mesto torej ne paše v kontekst tega, kdo si želimo biti.
Mnogo let sem v to verjela tudi jaz. Zdelo se mi je pomembno postaviti druge v ospredje, slediti njihovim željam in zadostiti njihovim potrebam, sebe pa nekako pustiti v ozadju. A težava pri vsem tem je, da se človek nekega lepega dne zbudi in ne ve ne kdo je, ne kam si želi iti. Ugotovi, da je pozabil nase, da ni poslušal svojih želja in potreb in se začne spraševati kaj sedaj. Odgovor je hudičevo težko najti, saj vajen drugačnega načina življenja niti ne zna prepoznati svojih potreb in želja, ko pa te le najde, kaj kmalu ugotovi, da so »njegove« želje pravzaprav želje, ki niso njegove, temveč postavljene s strani družbe, družine in prijateljev.
In čeprav pridejo dnevi, ko intuitivno čuti, da bi moral narediti nekaj zase in ima celo ideje kaj, ideje, ki so pospremljene s prijetnimi občutki, z entuziazmom, s pozitivno energijo in z notranjim mirom, jih kaj hitro zamenja misel: »Ne, tega si v tem trenutku ne morem privoščiti. Poskrbeti moram za to, ono, tretje.«
In medtem ko skrbi za to, ono in tretje življenje teče dalje. Dnevi prerastejo v tedne, tedni v mesece, meseci v leta, on pa še vedno na prvo mesto postavlja vse drugo le sebe ne. Ker še ni pravi čas. In v tem procesu ne opazi kako počasi postaja vedno bolj nezadovoljen in razdražen, kako mu gredo vedno bolj na živce ljudje, ki so mu bili nekoč blizu in kako v njem počasi, a vztrajno naraščata nemir in utrujenost. A to ni tista običajna utrujenost, ki mine z dobrim spancem, temveč utrujenost od življenja.
Ob vsem tem se vsake toliko vpraša, ali je to res vse kar naj bi imel od življenja, ugotavlja kam v vsej tej celotni zgodi spada sam in iz dneva v dan živi z mislijo »kako pregurati še en naporen dan.«
Bi si želeli biti v okolju s to osebo? Z osebo, ki je naveličana življenja, ki je nezadovoljna s seboj in celim svetom in je zaradi svoje utrujenosti stalno razdražena? Si želite družbe takšnih ljudi? Mislim, da je ni osebe, ki bi odgovorila pritrdilno. A vendar je prav to tisto, kar pogosto ponujamo svojim bližnjim, ne da bi se tega sploh zavedali. Smo v takšnem stanju res lahko dober starš, partner, prijatelj ali sodelavec ali pa morda le lahko damo več, kadar nas prežemata notranje zadovoljstvo in notranji mir?
Kadar so naše srčne želje predolgo neuslišane, sta notranje zadovoljstvo in notranji mir vedno manj prisotna.
Vsak zase vemo kaj potrebujemo zato, da ponovno pridemo v stik s seboj, s svojim zadovoljstvom in notranjo mirnostjo in prav je, da si to tudi damo. Oz. če še ne vemo, kaj je tisto, kar nam povrne stik s seboj, je prav, da se to naučimo poiskati. Kadar so namreč naše srčne želje predolgo neuslišane, se v nas začneta kopičiti nemir in nezadovoljstvo. Oboje običajno pripišemo stresu našega vsakdana ali neustreznemu vedenju ljudi okoli nas, a ne eno ne drugo nima nobene veze z naraščajočim nemirom. Kar spomnite se trenutka v svojem življenju, ko ste imeli občutek, da je vse tako kot mora biti, ko ste občutili notranje zadovoljstvo, ko ste bili mirni in v harmoniji s seboj in svetom, takrat vas situacije v katerih bi običajno doživeli mini izbruh, niti malo niso spravile iz tira. Kadar občutimo notranje zadovoljstvo in notranji mir, nam zunanji nemir in kaos ne prideta tako hitro do živega. In šele takrat lahko ljudem okrog nas damo največ. Je potemtakem res tako zelo egoistično postaviti sebe na prvo mesto?
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.