Zdi se, da se tega veliko premalo zavedamo. Najpogosteje se mudimo v preteklosti, ugotavljamo, kako je kaj bilo, obžalujemo, da se kaj ni zgodilo ali se je zgodilo drugače kot bi želeli, Seveda smo pogosto tudi veseli vsega, kar se je dobrega zgodilo in smo za to tudi hvaležni. Mudimo pa se tudi v prihodnosti, ki je še ne poznamo in je še ni bilo, pri naših željah, kakšno bi želeli imeti, pa kar pogosto tudi pri naših strahovih, česa vsega se bojimo, da se nam bo zgodilo. Ob tem razmišljanju o preteklosti in o prihodnosti pa pozabljamo na ta trenutek, ki ga živimo tu in sedaj in ki je od vsega najbolj pomemben. Verjetno se to dogaja nam vsem in je zato prav, da se vedno znova zavemo, da je resničen samo ta trenutek. Prav je, da se veselimo vsega lepega za nazaj in z veselim pričakovanjem pričakujemo, kaj se še bo zgodilo. Bilo bi pa še bolj prav, če bi se vedno znova znali veseliti tega trenutka, Tako bi tudi vse naše življenje postajalo lepše.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.