Z zgornjim naslovom nagovarjam sebe, obenem nagovarjam tudi vas, kajti moje videnje besedice jaz bom razložila s treh zornih kotov. Na vas je, da se prepustite povedanemu, da poiščete svoj jaz in se preslikate v tiste vzorčke, ki bodo sproščali pozitivno razpoloženje.
O razpoloženju lahko razmišljate, lahko se pogovarjate, lahko komuniciramo v naši klepetalnici, lahko pa tudi kaj napišete.
Kot vemo, ima razmišljanje pozitivno moč, če mislimo o čem lepem. Od naše odločitve pa je odvisno, kakšnim mislim bomo pustili prosto pot. V življenju so vzponi in padci, na marsikaj nimamo vpliva. Vsekakor pa imamo lahko največji vpliv nase, na svoje vedenje in na tisto, kar hočemo biti. Pomembni smo toliko, kolikor se znamo ceniti in kolikor se imamo radi, se postaviti zase ter si vzeti čas zase in za svoje aktivnosti. Dovolimo si biti jaz v največji in najvišji obliki sedanjika.
Kako se prepoznate v povedanem, bomo o tem razpredli vsak svoje misli, bomo razširili pojmovanje, ali boste že zapisali kakšno zgodbo iz svojega življenja?
Za svojo samopodobo res lahko največ storimo sami. Pisanje, kot sem že večkrat omenila, je tista pot, ki nas lahko popelje v svet osebnega zadovoljstva. Ne potrebujemo biti vrhunski izrazoslovci, potrebujemo le nekaj želje in volje, da si pilimo svoja občutja. S pisanjem. Zapisujemo si lahko vse svoje misli, vse svoje želje, vsa svoja hrepenenja, vse svoje veselje, pa tudi vso žalost, strah, izraze osamljenosti, besa ter nemoči. Tako iz sebe čistimo odvečno breme, kajti tudi pretirana vzhičenost, kakor globoka otožnost, znajo na nas puščati obremenilne znake.
Ne dopustite negativnim predznakom, da bi zavrli vaše misli ali želje, ampak zapišite o sebi pohvale ter se z njimi nagradite; nagradite se in zapisno delitev med nas, ker si zaslužite takšno pozornost, tudi o tem lahko predhodno kaj poklepetamo.
Prepustimo se toku svojih misli in zajemimo jaz s tisto veliko začetnico, ki naj bo v nas vedno prisotna kot zdrava mera egoizma.
Slovnični vidik besedice jaz, lahko nam sporoča:
Odkar smo se naučili pisati in brati, naj bi bila beseda jaz ponavadi skrita v drugi besedi. Jaz pišem. Jaz hodim. Jaz sem tukaj. To so stavki, ki so slovnično nepravilni. Pišem. Hodim. Tukaj sem. To pa so stavki, ki jih slovenska slovnica pojmuje kot pravilne. Tako se srečamo z zakonitostmi, ki jih je potrebno upoštevati. V takšnih primerih povedi ni izjem. Seveda v stavkih, ki so zloženi, lahko najdemo tudi jaz, ker nam to narekuje smiselnost povedanega, takšna oblika je slovnično pravilna. Ti pridi kasneje, ampak jaz bom zagotovo že tam.
Literarni vidik besedice jaz, lahko nam sporoča:
Literarna govorica je posebna oblika izražanja, kjer do izraza pride tudi besedica jaz. V tem smo lahko tako sproščeni, kakor uspemo vzeti za svoje razne literarne zvrsti in jim dahniti svojo izrazno svobodo. Ne govorim o tem, da ima literatura prav tako svoje zakonitosti, ima jih, ampak prosti slog nam dopušča možnost, da domujemo tako v poeziji, kakor tudi v prozi. Naš monolog in nagovor sebi je vedno v prvi osebi, ko z lahkoto rečemo: Jaz sem, tukaj in zdaj. Poiščemo se prav tako v pesmi in se poudarimo z besedico jaz celo v naslovu, če se nam tako zahoče. Predvsem pa ne potrebujemo biti niti pisatelji niti pesniki, da bi pisali, saj lahko pišemo za dušo vse, kar nam na njej trenutno leži.
Terapevtski vidik besedice jaz, lahko nam sporoča:
Ko sebe poiščemo v prvi osebi z besedico jaz in si zastavimo cilj, da se bomo pogledali v tisti luči, ko je jaz v nas tudi v negativni obliki, se ne pustimo odgnati, da ni mogoče ničesar storiti. V terapevtiki z vseh zornih kotov edino jaz šteje, ničesar drugega ni pomembno, saj imamo vpliv le na samega sebe. Sebe lahko spreminjamo, če želimo in sebi lahko dovolimo, če hočemo. Jaz uporabimo s tisto mero zdravega egoizma, ko se začnemo zavedati, da takrat, ko spreminjamo sebe, spreminjamo tudi vse okoli nas. Če se poslušamo, nam govori naš notranji jaz, tisti, ki ga sami najbolj poznamo. Pred njim ne moremo skriti ničesar in tudi ni nam potrebno. Ozavestimo se, da smo v sedanjiku, da preteklost ni pomembna, iz nje lahko vzamemo le izkušnje in tiste spomine, ki so nam všeč. Prihodnosti ni, predvidevamo, da se bo zgodila, lahko jo pričakujemo, vendar ta pričakovanja nimajo osnove. Ne vemo, kaj bo jutri, čeprav vemo, da bo. Svojemu jazu odprimo vse stezice in poti, da z nami živi danes, da smo zadovoljni z nami samimi, ker takšni znamo biti. Če nam je na nas kaj motečega, si dovolimo spremembe. Zapišimo si jaz z veliko začetnico, ker takšni smo. Edinstveni in neponovljivi. Poiščimo si sebi misleče in se ne zapirajmo v svoje kalupe v strahu, kaj si bodo o nas mislili drugi. Pomembno je le, kaj si o sebi mislimo sami.