Juliane, kot raziskovalka na polju digitalizacije, starajoče se družbe in participatornega dizajna ste vodili izvedbo vašega projekta MobileAge?
Juliane Jarke: Če sodelovanje jemljete resno, zahteva čas in tedaj od udeležencev pričakujete visoko stopnjo zavzetosti. Participacija zahteva tudi visoko raven analitičnega razmišljanja in spretnosti, česar nima vsak. Pomembno se je zavedati, da imamo raziskovalci etično odgovornost. To pomeni, da moramo razmisliti, kako vključiti starejše in katere metode uporabiti, da bodo odslikale to, kar starejši v resnici živijo. Pri njih smo, denimo, uporabili metode samo-dokumentiranja kot so zemljevidi in dnevniki, da bi tako pokazali, kje so v svojem življenjskem okolju. To se je pri neki skupini zelo dobro obneslo. Ugotovili so, da v svoji soseski niso več tako dejavni, kot bi si želeli. Zato so kupili sledilne naprave in se tudi bolj angažirali. Prebivalci doma za starejše pa so se začeli zavedati svoje negibnosti. In tega niso bili krivi le oni sami. Pred njihovim domom na primer ni bilo avtobusne postaje, zato se niso mogli sami gibati naokoli. Pri delu z različnimi skupinami moraš biti zelo občutljiv. Na splošno je za sodelovanje potreben odnos, ki temelji na zaupanju, to pa zahteva čas.
Zakaj mislite, da je pomembno povezati mobilnost z digitalnostjo?
Juliane Jarke: Digitalna orodja lahko spodbudijo starejše, da gredo zdoma, ven. Za nekatere naše udeležence je bilo pomembno, da so vedeli, kam lahko gredo in da bodo varni na svoji poti. Za druge so bili virtualni sprehodi priložnost, da gredo na kraje, kamor sicer ne bi šli. Dejstvo, da lahko kraje obiščete ne le fizično, temveč tudi virtualno, je privlačno. Projekt mi je tudi pojasnil, zakaj je razprava o "staranju doma" tako pomembna. Namreč to, da se ljudje lahko starajo tam, kjer imajo svoje korenine. Ko se sprehajaš s starejšimi, se zaveš, koliko zgodovine in spomina je povezanega s posameznimi kraji. Lokalno povezovanje je zelo pomembno, zlasti za preprečevanje socialne osamljenosti in samote.
Česa ste se še naučili v tem projektu? Kaj vam je ostalo v spominu?
Juliane Jarke: Najprej prijetno druženje z udeleženci. S skupinami sodelujemo že nekaj časa, skoraj leto dni in med nami vlada zaupanje. Veliko smo izvedeli tudi o življenju udeleženk, kar je spremenilo mojo predstavo o staranju in še posebej o starejših ženskah. Poslušati starejše ženske, kako so krmarile svoje življenje v zelo drugačnem času, je name naredilo velik vtis. Ta razprava je imela velik vpliv name osebno pa tudi name kot na raziskovalko.
Dušana Findeisen in partnerji v projektu SEE U.
Dr. Dušana Findeisen je soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, izvedenka z izobraževanje in druga vprašanja starejših.
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.