Ker sem že v letih, ko bi tudi jaz lahko kandidiral za bivanje v domu starejših občanov, sem v bežigrajski dom stopil z nekoliko zadržano radovednostjo. Pa so se ti občutki že takoj ob vhodu v stavbo razblinili v prijetnem vrvenju na hodnikih, kjer me je pričakalo vznemirljivo vzdušje ob pričakovanju prvega dobrega moža v mesecu, Miklavža. In sem se takoj počutil kar precej domače.
Na hodnikih so bile postavljene stojnice z »decembrsko kramo«, ob njih pa so radoživo postopali stanovalci doma, kramljali s prodajalci, v roke jemali in si ogledovali svetleča Miklavževa »darila«, se zbirali v dnevni sobi v pričakovanju obiska in nagovora samega Miklavža.
Med vsem tem vrvežem prijetnega vzdušja in dobre volje pa se je umirjeno sprehajala direktorica Maruša, tu namenila prijazno besedo stanovalki, tam po rami potrepljala stanovalca, pa za roko podržala prijetno gospo na invalidskem vozičku.
Foto: Vlado Kadunec
Kratek rok za pripravo osebnih načrtov
Ko sva sedla na pogovor v njeno pisarno, mi je povedala, da imajo z uvajanjem dolgotrajne oskrbe in sprejemom vseh treh decembrskih dobrih mož kar precej natlačen urnik:
»V mesecu dni, kar je nekoliko na tesno, moramo v pogovorih z vsemi našimi stanovalci – in po želji tudi z njihovimi sorodniki – pripraviti oziroma skleniti osebne načrte za oskrbo po novem. To opravi naša socialna delavka oziroma koordinatorka, ki stanovalce že pozna, pa tudi njihove potrebe so načeloma že znane in prakticirane, a vseeno, sistem je novost in treba je podrobneje pojasniti, kaj prinaša, ter za potrebe sistema na novo administrativno vnesti storitve oskrbe za vsakega posameznika. Pogovori terjajo svoj čas, saj so tu razlage novosti in pojasnjevanja na vprašanja uporabnikov storitev.
Ljudje želijo vedeti, kaj vsebuje načrt, kaj bodo podpisali. V domu imamo 205 starostnikov z različnimi težavami, ne moreš vsakega odpraviti v petih minutah. Sistemi se menjajo, uvajajo se različne novosti, a nam ostaja v zavesti, da ne glede na spremembe delamo naprej kot doslej tako, da nam je v ospredju vedno dobrobit človeka,« pove direktorica.
Sicer pa je načrtovano, da bodo v tem mesecu pripravili osebne načrte oskrbe za vse svoje oskrbovance razen za enega, ki želi, da »vse ostane po starem«. Razlogov za to ni želel pojasniti, pove direktorica in doda, da se bo kasneje, če se bo odločil, lahko naknadno vključil v sistem dolgotrajne oskrbe ter s tem zmanjšal stroške za storitve, ki jih potrebuje oziroma jih morda dodatno še bo.
Sistem dolgotrajne oskrbe jim tako prinaša nove administrativne in organizacijske naloge, a hkrati tudi možnost, da stanovalci dobijo bolj jasno opredeljeno in pregledno oskrbo.
Preberite tudi: 1. december: dan, ko oskrba postane pravica – a sistem še ni pripravljen
Kaj je bolje: biti doma ali v domu?
Vprašanje se postavlja, saj sistem dolgotrajne oskrbe omogoča večjemu številu starostnikov, da ostanejo doma, saj je možno dobiti finančno pomoč za oskrbo v domačem okolju.
Marjeta Maruša Kerč pri tem meni, da imata obe možnosti – bivanje doma in bivanje v domu – svoje prednosti in slabosti. V domu si, če želiš, v pisani družbi vrstnikov, vedno se kaj dogaja, na voljo so številne aktivnosti, od petja do delavnic ročnih del, tombole, izletov, športnih iger, do nastopov raznovrstnih umetnikov … Tu se morda počutiš tudi bolj varnega, saj si v svojem domu lahko bolj sam, bolj ranljiv, po vsej verjetnosti si tudi manj aktiven.
Res pa ostajaš v svojem vajenem okolju, imaš okoli sebe svoje ljube predmete, ki te spominjajo na pretekle čase.
»Sobe v našem domu so seveda opremljene, a če je le prostor, lahko stanovalec od svojega doma prinese kakšen manjši kos pohištva, morda ljubi fotelj, sliko, kakšen predmet … Za stanovalce z demenco se še posebej potrudimo, da jim skušamo ustvariti okolje 'kot doma',« pove sogovornica.
Slika je simbolna. Foto: Freepik
Skupno bivanje je včasih problem
Večina sob v domu starejših občanov je enoposteljnih, saj je bivanje v sobi z nekom, ki ti je (na začetku) neznanec, marsikomu ni ravno enostavno sprejeti. Skupno bivanje zahteva prilagajanje, razumevanje in pripravljenost na kompromise, kar za marsikoga ni preprosto.
»Nekoč sta v dom prišli dolgoletni prijateljici in želeli, da ju namestimo skupaj. A se je kmalu pokazalo, da sta imeli kljub dolgoletnemu prijateljstvu problem s skupnim bivanjem, pa smo ju premestili vsako v svojo sobo.
Tudi zakonski pari bivajo pri nas, seveda v isti sobi oziroma apartmaju. Imeli smo tudi že poroko, par se je poznal že od prej, on je ostal stanovati pri nas, nevesta pa je še naprej bivala v svojem stanovanju in ga redno obiskovala. Tudi v domu samem se kdaj srečata dva, ki postaneta par, a praviloma želijo ostati vsak v svoji dotedanji sobi,« še pove direktorica, ki se je za delo s starostniki odločila v že nekoliko bolj zrelih letih.
Do svojega 30. leta je opravljala različna dela, v upravni enoti, v vrtcu, v šoli, pri tem pa je prišla do spoznanja, da ji delo »prekladanja papirjev in sedenje v pisarni« ni pogodu, raje je delala z ljudmi. Vpisala je fakulteto za socialno delo in se kot pripravnica zaposlila tu, v Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad.
Posebnost doma starostnikov za Bežigradom je, da so tu nastanjeni tudi invalidi, mlajši od 65 let, najmlajši jih šteje 42. Večina jih ima mišično distrofijo. V domu imajo svoj del stavbe in živijo bolj v svojem ritmu, večinoma se ne vključujejo v aktivnosti doma, zaradi gibalne oviranosti pa potrebujejo redno oskrbo, da lahko čez dan funkcionirajo.
Kako se rešuje kronično pomanjkanje kadra?
Kot je splošno znano, povsod po naši državi v zdravstvu primanjkuje strokovnega kadra, tako tudi v Domu starejših občanov Bežigrad. Direktorica Marjeta Maruša Kerč zavzdihne, da se s tem problemom ukvarja domala vsak dan. Nenehno ponavljajo razpise za delovna mesta zdravstvenega tehnika, bolničarja-negovalca in kuharja, a prijav praviloma ni, razpisi so neuspešni. Občasno se na delo vrne kakšen upokojeni nekdanji sodelavec, kar vse v domu zelo razveseli, saj pozna delo, pa tudi večina stanovalcev ga še pozna.
Slika je simbolna. Foto: Freepik
Za njihovih 218 varovancev sicer skrbi 124-članska ekipa raznovrstnih profilov, več kot 20 odstotkov tega osebja prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije, želeli pa bi zaposliti vsaj še nekaj oseb teh profilov. Večina zaposlenih iz tujine je v Slovenijo prišla z različnimi izobrazbami, zato jim pomagajo pridobiti poklicno kvalifikacijo, urediti pripravništvo ter tečaje slovenskega jezika. Ne, naši stanovalci nimajo problema s sporazumevanjem z osebjem iz držav nekdanje skupne države, saj so generacija, ki razume srbski in hrvaški jezik in njune različice, pravi direktorica.
»Je pa bazen delovne sile v državah nekdanje Jugoslavije tudi že precej izpraznjen, intenzivno razmišljamo tudi o zaposlovanju kadra iz bolj oddaljenih dežel, ki jih na trgu delovne sile – največ v azijskih državah – iščejo za to specializirane agencije.«
Kljub kadrovskim težavam pa ekipa z dobrovoljnim usklajevanjem vedno izvede vse načrtovane storitve, ki jih potrebujejo njihovi varovanci.
Preberite tudi: Poklic, ki zahteva srce, ne le znanje: zgodba iz doma starejših
Pa vi, razmišljate, ali boste na stara leta šli v enega takih domov za starejše, kot je ta »vaš« za Bežigradom, vprašam, ko sva si že podala roko v slovo. »Nekoč so v družini skupaj živele vsaj tri generacije, najprej so starejši skrbeli za najmlajše, čez nekaj let so oni skrbeli za starejše. Zdaj je drugačen način življenja, generacije ne živijo več skupaj, delovni čas se je premaknil v pozno popoldne, manj je časa in stikov v družini, marsikje babica in dedek še vedno delata. Starejši ne morejo z zanesljivostjo računati na to, da bodo, če na starost ne bodo mogli več samostojno skrbeti zase, za njih skrbeli njihovi otroci ali vnuki.«
»V svojem dolgoletnem službovanju tu sem dobila dober vpogled v to, kaj lahko pričakujem v domu za starejše, zato je v mojem razmišljanju seveda tudi opcija, da se bom na stara leta preselila v enega takšnih domov. Mislim, da je to večja možnost, kot da bom ostala v stanovanju, kjer živim sedaj, kjer mi bodo verjetno že stopnice delale težave.«
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.