Ana Petrič: "Starejši ne vedo, kakšne pravice jim pripadajo."

"Ne načrtujejo na zalogo. Prepozno začnejo prilagajati bivalne prostore. Velikokrat se zgodi, da se jim pripeti neka težka situacija, kot je na primer padec, zlom, kap, bolezen, ali kaj nepredvidljivega in nastane težava," pripoveduje Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje gorice in kandidatka za Slovenko leta.
Ana Petrič, direktorica DEOS Centra za starejše Notranje gorice in kandidatka za Slovenko leta z varovanko v domu. (Foto: osebni arhiv)
Ana Petrič, direktorica DEOS Centra za starejše Notranje gorice in kandidatka za Slovenko leta z varovanko v domu. (Foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Ana Petrič je polna izkušenj s področja dela s starejšimi, magistra socialnega dela in direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Za svoje delo je prejela veliko potrditev in nagrad. Je tudi kandidatka za Slovenko leta. Z njo smo se pogovarjali o položaju starejših pri nas, prostoru za izboljšave, o njenem življenju ter prijetnih in tudi manj prijetnih izkušnjah pri delu s starejšimi.

Ga. Petrič, že vrsto let ste predani svojemu poslanstvu. Zakaj ste se odločili ravno za delo s starejšimi? Kaj vas je motiviralo?

Imela sem neizmerno srečo, da sem živela z babico in dedkom. Še prababico sem imela v svojem življenju do svojega devetnajstega leta. Na vse tri sem bila zelo navezana. Prababica je bila šivilja in mi je vedno kaj lepega zašila. Spomin nanjo je še vedno živ in nemalokrat se spomnim, kako „gajstno“ je razlagala, kaj vse je doživela. Dedek in babica sta bila tista, za katera bi lahko rekla, da sta bila moje vse, dokler nisem dobila svoje družine in hvaležna sem, da sem lahko zanju poskrbela v njunih najtežjih trenutkih.

Delo s starejšimi prinaša številne preizkušnje, ki se človeka globoko dotaknejo: mnogi k vam pridejo v zadnjih letih svojega življenja, številni, zaradi različnih razlogov, ne zmorejo več skrbeti zase, od blizu ste soočeni z umiranjem in stiskami, ki pridejo na plan v tretjem življenjskem obdobju, v zadnjih dneh življenja itn. Praktično vsak dan ste priča takšnim življenjskim zgodbam, ki jih piše življenje. Kako se sami spoprijemate s tem?

Velikokrat premišljujem o tem, da bi bil čas, da napišem knjigo. Pisanje je terapevtsko. Vem, da bi bilo zanimivo brati vse, kar sem doživela v svoji devetnajstletni karieri. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom imela čast delovati in lahko bi rekla, glede na to, da sem pogosto precej preko delovnega časa na delu, tudi živeti s tako zanimivimi ljudmi, ki bodo na moje življenje imeli tolikšen vpliv. Na tem delovnem mestu sem spoznala marsikoga in marsikaj, od legend in pomembnih oseb, do preprostih ljudi z neverjetnimi zgodbami.

Foto: Ana Petrič (osebni arhiv)

Se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila in bo ostala večno zapisana v vašem srcu?

Več takšnih je bilo. Posebej dragi so mi spomini na gospe, ki so vedno našle lepe in prijazne besede. Ena izmed njih je bila gospa Zora, ki je v center prišla zaradi bolezni. Neizmerno ji je bilo všeč, da imamo toliko aktivnosti in zelo rada je hodila na izlete ter nas ob posebnih priložnostih v svoji sobi počastila z neko posebno brezalkoholno pijačo, ki jo sicer kupiš samo v Italiji. V kristalne kozarčke s pecljem jo je natočila, da je bilo bolj imenitno. Ob tem sem spoznala, da moramo vsak dan uporabljati najlepše predmete in si pogosteje privoščiti lepe trenutke ter uživati v drobnih rečeh.

PREBERITE TUDI: Vida Žabot: "Še bolj šokantna razodetja nas čakajo."

Tudi sicer imamo v centru kar dobro razvito prakso praznovanja godov, rojstnih in ostalih dni, kar tako, ker nikoli ne veš, kdaj je zadnjič in je lepo, če se smejimo, družimo in klepetamo. Nikoli ne bom pozabila gospoda Štepica, ki je zaradi bolezni prestal amputacijo obeh nog in je imel zadnjo željo, da bi se peljal z motorjem. Od nekdaj jih je oboževal in tudi sam bil lastnik enega. Potem je pristal na invalidskem vozičku in sanjaril. Zato smo se hitro povezali z motorističnim klubom iz Hruševja pri Postojni in mu na Harleyu omogočili zadnjo vožnjo. Ko premišljujem, kaj me je najbolj ganilo, bi lahko izpostavila tudi to, da smo s sodelavkami in sodelavci odpeljali nepomične stanovalce, ki niso zdržali sedenja v invalidskih vozičkih in počivalnikih, kar s posteljo na teraso centra in pod drevesa. Tam so imeli posebno obravnavo z glasbo in senzorno terapijo. To je bilo tako lepo opazovati in tudi, če kdo ni zmogel več govoriti, je bilo videti, da mu je lepo. Sama sem tako odpeljala ven tudi gospo, ki je bila umirajoča. Naučila sem se, da moraš dano obljubo realizirati v najkrajšem možnem času, sicer je lahko prepozno.

Kako ocenjujete položaj starejših, upokojencev v Sloveniji? Kje smo? Kako je po vašem mnenju pri nas poskrbljeno za ljudi v tretjem življenjskem obdobju?

Manjkajo priprave na upokojitev ter v nadaljevanju na starost, ki prinese mnoge spremembe, pogosto bolezni, stiske, ovire. Če se že pred tem dobro informirajo, poiščejo pomoč in podporo, je zagotovo lažje sprejeti vse, kar z zviševanjem starosti sledi. Starejši običajno ne vedo, kakšne pravice jim pripadajo. Ne načrtujejo na zalogo. Prepozno začnejo prilagajati bivalne prostore. Velikokrat se zgodi, da se jim zgodi neka težka situacija, kot so na primer padec, zlom, kap, bolezen, ali kaj nepredvidljivega in nastane težava, kako naprej, kdo, kako pogosto in na kakšen način bo pomagal in poskrbel za osnovne reči, kot so nega, prehrana, rehabilitacija, čiščenje in nujna opravila, urejanje dokumentacije, za kar so največkrat potrebna pooblastila.

V Sloveniji imamo ogromno dobrih praks, še vedno pa manjka precej pomoči v skupnosti. Premalo je izvajalcev pomoči na domu. Pogrešam gerontološke točke, ki bi združevale vse, kar starejša oseba potrebuje. Predvsem je vedno večji primanjkljaj ljudi, ki bi hoteli delati s starejšimi. To postaja vedno večja težava, ki se ne bo uredila kar tako, sama od sebe, temveč bodo potrebne sistemske spremembe na ravni države.

Foto: Ana Petrič (osebni arhiv)

V kakšnem stanju pa so konkretno domovi za starejše? In koliko je tu še prostora za izboljšave?

Tako kot ostale panoge, se tudi socialno varstvo že dalj časa na različne načine spopada s primanjkljajem kadra. Povpraševanje po domskih storitvah se povečuje, število kadra pa se zmanjšuje. Največja težava so prenizke plače in prevelika psihična in fizična obremenjenost. Prostora za izboljšave je ogromno, vendar ni pravega posluha. Starejši niso prioriteta politike. Stanje bi lahko izboljšali z medgeneracijskimi in inovativnimi projekti. Lani sem podala konkreten predlog enega, ki bi lahko bil dvojna rešitev za domove in študente, ki so iskali namestitve v večjih mestih, kjer so bile cene nenormalno visoke, namestitev pa veliko premalo. Vsi ti mladi ljudje bi lahko namestitev dobili v domovih, kjer imajo prazne postelje. V zameno bi opravili nekaj ur prilagojenega dela, druženja s stanovalci, pomoč pri hranjenju, hidriranju itd.

Je res, da ni prostora v domovih?

Kakor kje. Pri nas ga ni. Vem, da ima precej domov po Ljubljani prazne postelje, ker nimajo dovolj kadra, da bi lahko zagotavljali zdravstveno-negovalne storitve. Verjamem, da so zapolnjene vse enoposteljne sobe, saj je povpraševanje po teh precejšnje. Da imajo postelje zasedene, so nekateri ubrali tudi strategijo sprejemanja oseb, ki ne potrebujejo zdravstvenih storitev, temveč le osnovne storitve, kot so čiščenje, prehrana, terapevtske storitve.

Kaj bi po vašem mnenju država za starejše morala narediti že "včeraj"?

Leta nazaj ne bi smelo biti omejitev vpisa na zdravstvene šole. V vrtce, osnovne in srednje šole ter fakultete bi morali umestiti obvezne vsebine druženja s starejšimi in solidarnostnega dela. To bi lahko potekalo tako, da bi mlajši hodili starejšim brati, se z njimi pogovarjati, jih spremljati na raznih dogodkih ter jim pomagati pri preprostih opravilih v skupnosti. Na primer kidati sneg, prinesti drva, jim nakupiti kar potrebujejo, ali opleti gredico. V takšnem sodelovanju bi starejši otroke marsikaj naučili. Spletla bi se prijateljstva in modrosti bi se prenesle na mlajše generacije. Že »včeraj« bi morali ob vseh presežkih hrane poskrbeti za tiste, ki jim ne ostane od pokojnine niti za osnovno preživetje. Skrbstvene službe bi se morale povezati, ugotoviti, kdo so tisti, ki potrebujejo pomoč in jim to zagotoviti. Če imamo v eni občini vrtec, šolo in dom za starejše, bi lahko iz vsake takšne institucije zagotovili nekaj hrane za socialno ogrožene, ter poskrbeli vsaj za en topel obrok na dan. Tam, kjer institucij ni, na primer na vaseh, bi morali spodbujati med-sosesko pomoč, ki bi jo lahko izvajalci, če ne bi šlo drugače, ker se tudi prostovoljstvo krči, uveljavljali v davčni olajšavi.

PREBERITE TUDI: Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.

Družine se pogosto spoprijemajo s težavo, ko ostareli starši ne želijo v dom, kljub temu, da morda v polnosti niso zmožni več poskrbeti za sebe. Kaj svetujete svojcem in starejšim v takšni situaciji?

Če so situacije takšne bi svetovala, da naj svojci naredijo vse, kar je mogoče, da svojim staršem ugodijo. Od prilagoditve domačega okolja, vključitve služb, ki bi lahko pomagale, ureditve dostave prehrane, zunanjega čiščenja, do vključitve ostalih sorodnikov, znancev, sosedov. V nasprotnem primeru bodo pri novo sprejetemu stanovalcu nastajale velike težave, ki se bodo kazale skozi slabo počutje, odklonilnost do uživanja hrane in tekočine, slabše psihično in fizično stanje, begavost, konfliktnost in obtoževanja svojcev zaposlenim in obratno zaposlenih svojcem. Torej, razne stiske, ki sprožijo manipulacije in močno vplivajo na življenje starejše osebe ter njegovih bližnjih. Pomembno je tudi, da znižamo kriterije in pričakovanja. Starejši imajo svoje navade, ki so običajno drugačne od navad mlajših. Pogosto ne marajo pogostega umivanja, preoblačenja, zračenja, pospravljanja, urejanja, ker so ugotovili, da so v življenju pomembnejše reči in želijo samo mir in svojo rutino.

Foto: Ana Petrič (osebni arhiv)

Kakšni so običajno razlogi, da posameznik nikakor noče v dom?

Da nekdo noče v dom, je lahko razlog tudi v temu, da med starejšimi še vedno velja prepričanje, da je žalostno, da je lahko starš poskrbel za otroke, otroci pa za svoje starše ne morejo. Vendar temu ni tako, včasih so bile družine razširjene in je bil vedno nekdo doma, da je pogledal še na dedka in babico. Veliko žensk je ostajalo doma, skrbelo za celo družino. Skozi leta se je to spremenilo in danes so gospodinjstva prazna skoraj do večera. Službe so nepredvidljive, razvlečene čez cele dneve, otroci imajo kup aktivnosti in krožkov, brez pomoči mladih babic in dedkov pa bi bilo zelo težko realizirati vse načrtovano. Temu dodajte skrb za nekoga, ki potrebuje 24-urno pomoč, ali morda nadzor zaradi napredovale demence. Ja, zelo težko izvedljivo poskrbeti za vse. Če so posredi še bolezenska stanja, je situacija bistveno slabša in težje obvladljiva. V takšnih primerih vedno svetujem, da se v bližnji dom, ki ga je dobro izbrati že zaradi večje možnosti pogostih obiskov, večkrat s starejšimi odpravite na kavo, tam malo posedite, koga nagovorite in postopoma uvidite, da življenje v domu ni tako hudo, kot ste slišali.

Katera država sicer najbolje poskrbi za starejše? In bi se po njej lahko zgledovali?

Po svojih prizadevanjih za zagotavljanje visokega standarda življenja starejših so znane predvsem nordijske države, kot so Norveška, Švedska, Danska in Finska. Te države imajo močne socialne varnostne sisteme, visoke standarde zdravstvene oskrbe, ustrezne pokojninske sisteme ter poudarek na aktivnem in dostojanstvenem staranju.

Sicer menim, da bi lahko iz tujine prenesli prakse, kot so posebej za starejše prilagojene male vasice na podeželju, »kovčki« s splošnimi informacijami glede obstoječih služb za pomoč starejšim v skupnosti ter izobraževalnimi vsebinami glede demence, starosti, diabetesa itd. Dobrih primerov iz drugih držav je precej. Težava je v tem, ker jih v Sloveniji ne znamo implementirati. Zagotovo ne pomaga niti to, da se zatakne pri birokraciji, dovoljenjih ter standardih. Vse imamo bolj komplicirano, kot je drugje. Pozabimo, da gre za ljudi, ki potrebujejo pomoč in rešitve, in ne zapletene postopke, ki se vlečejo toliko časa, da vse mine.

Tudi v Sloveniji imamo ogromno dobrih praks, vendar jih premalo izpostavimo in premalo delimo. To lahko potrdim s projektom Počitnice v zameno za prostovoljno delo, varstvo otrok zaposlenih, Mala pozornost za veliko veselje, Podarim nasmeh dobim, vrtec v centru…

Foto: Ana Petrič (osebni arhiv)

Vodite tudi številne projekte za izboljšanje kakovosti življenja starejših. Kateri so trenutno aktualni?

Trenutno je aktualen projekt Željo mobil. Z njim bomo nepomičnim stanovalcem omogočili izpolnitev zadnjih želje, ki so velikokrat še zadnji obisk doma, domačega kraja, gora, morja… Pretekli teden smo s pomočjo dobrih ljudi že omogočili čudovit izlet trem stanovalcem. V naslednjih dneh se sestanemo z dodatnimi izvajalci, ki bodo partnerji v tej plemeniti reči, ki bo platforma za ustvarjanje nečesa novega in upam, da se bo lepo razširilo na mnoge domove, kot so se preostale ideje.

Letos ste tudi kandidatka za Slovenko leta. Kako potekajo predpriprave?

Zelo sem počaščena, da sem med kandidatkami. Moje predpriprave so potekale slabo, ker sem ves december izvajala razne projekte in delala dobesedno cele dneve. Tudi sobote in nedelje sem stanovalce vozila na dogodke, da le bi jim pričarala vse kar je mogoče v prazničnem času, ki je za mnoge zelo težak. Po vsem tem mi je zmanjkalo energije, ker sem morala urediti še vse tekoče delo, katerega ni malo. Ampak starejši so pri meni na prvem mestu, potem sledi vse ostalo. Na takšnih »tekmovanjih« gre zato, da čim več ljudi informiraš in potem upaš, da prepoznajo tvoje dobro delo in prostovoljstvo.

Pomembna je tudi socialna mreža. Sama nimam velike, ker hodim na delo in domov. Mogoče nimam tolikšnih možnosti, ker delam s starejšimi, ki nimajo telefonov na »drsanje«, kot mi je povedal en gospod, ki je želel, da mu hčerka kupi novega, da bi lahko glasoval, pa sem to odsvetovala.

Veliko starejših nima denarja za glasovnice, kar so tudi imeli idejo, da bi kupili revije in tudi nisem dovolila, da zadnji denar namesto za kavico porabijo v namen, da me podprejo. Ena gospa mi je na bel listek napisala neke vrste »glasovnico«, ki je seveda neveljavna, vendar sem jo obdržala, ker je zame vredna največ ravno zato, ker vem da nekdo nima in bi vseeno nekaj dal, da izkaže naklonjenost in podporo kar mi pomeni ogromno. Do 20.2.2024 je čas za glasovanja in vseeno upam, da področje starejših in moje skorajda devetnajst letno delo ne ostaneta prezrta. Zato hvala vsakomur, ki vidi, da se trudimo, najlepša hvala.

 PREBERITE TUDI: Intervju: „Nobenega maratona in nobenih strogih diet“

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Ana Petrič Položaj starejših Upokojitev
Morda te zanima tudi:

Univerza za tretje življenjsko obdobje praznuje izjemnih 40 let

V teh dneh Univerza za tretje življenjsko obdobje prazn...

Starost kot priložnost: skriti razvojni potencial starosti

V zavodu OPRO menijo, da mnoge današnje politike, progr...

Izšla je aprilska revija Vzajemnost 2024

V aprilski Vzajemnosti pišemo tudi o tem, kako živijo u...

MojaLeta darilo – nagrajenke meseca marca

V preteklem mesecu ste se potegovali za tri prekrasna d...

Janko Kozel (zgodba o presaditvi srca): "Zavedal sem se, da je smrt zelo blizu."

"Bolj ljubim življenje, vsak dan znova, vsak dan je zam...

Ekskluzivna pomladna ponudba: oddih v Termah Lendava po ugodnih cenah

Izkoristite ugodno ponudbo za oddih v Termah Lendava vs...

Ekskluzivno za bralce MojaLeta: 15% popust v Termah Dobrna

Naj bo razvajanje v topli termalni vodi, sproščanje v s...

V pomlad z Društvom Šola zdravja: Brezplačna vadba Dihamo z naravo

V Društvu Šola zdravja zopet pripravljajo vodeno brezpl...

Akcija: 40 dni brez alkohola

Z nacionalnim inštitutom za javno zdravje se priključuj...

Izšla je februarska revija Vzajemnost 2024

V kakšni kondiciji je pokojninska blagajna, koliko znaš...

Metka Klevišar: DOBRO JE, DA SMO REALNI TUDI V BOLEZNI

Ampak po toliko srečanjih z bolniki in tudi ob srečanju...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.