»Fitnes! Simon, pretiraval si,« mu je rekla.
»Povej kaj takega, kar ne vem,« je zaječal.
»Oh, prestrašila sem se, da je kaj hujšega,« se ji je oddahnilo.
Odšla je v kuhinjo, se vrnila s kozarcem vode in dvema tabletama proti bolečinam.
Brez ugovorov je pogoltnil tableti.
»Kmalu se boš počutil bolje. Kar počivaj. V službo grem,« mu je rekla in ga poljubila na čelo.
Simon je ostal v postelji ves dan. Vse ga je bolelo in bil je čemeren. Jezen je bil na ves svet, Nina ga je pustila pri miru.
Potem fitnesa ni omenil skoraj štirinajst dni, ko se je nekega večera spet pojavil pred njo v trenerki.
»Ti zadnjič ni bilo dovolj,« ga je vprašala Nina.
»Sedaj vem, kako je treba. Ne bom več pretiraval, upošteval bom navodila mladega mulca, ki je tam in ki misli, da vse ve,« je rekel.
Nina se je smejala. Seveda, ni se pustil trenerju, mladeniču, ki je pisal programe in učil. Simon je bil prepričan, da zmore vse in ve vse.
»Le priden bodi in ubogaj,« mu je še zaklicala Nina.
Tokrat se je domov vrnil že po slabi uri. Bil je sicer rdeč v obraz, toda zmerno utrujen.
»Torej si upošteval navodila,« mu je rekla Nina.
»Da,« je na kratko odvrnil. »Čeprav mislim, da me podcenjuje. Sposoben sem veliko več!«
»No, raje vseeno ubogaj, da se ne ponovi isto kot zadnjič,« mu je rekla Nina.
Kmalu je postalo že kar ustaljeno njegovo obiskovanje fitnesa. Tja je hodil trikrat tedensko in bil nad delom zelo navdušen. Nini se je zdelo celo, da se je nekoliko pomladil, si spet pridobil nekaj dodatne energije, bil dobre volje. Dokazal pa je tudi, da ni za v staro šaro. Bil je še vedno močan, hiter in gibčen.
»Slišala sem, da Simona daje ponovna mladost,« je nekoč podražila Vera Nino, ko sta šli skupaj na kavo.
»Kaj? Ne, ni res,« je Nina odkimala.
»Potem ne obiskuje redno fitnesa,« je vprašala Vera.
»To pa. Trikrat tedensko hodi tja,« je pritrdila Nina.
»In se ti ne zdi nič čudno,« je zanimalo Vero.
»Le zakaj? Naj hodi. Fitnes mu bo dobro del,« je rekla Nina.
»Ne vem, ne vem,« je bila skeptična Vera. »Jaz bi ga bolje nadzorovala!«
Nina je zamahnila z roko. Bila je prepričana, da prijateljica pretirava.
Minil je že mesec dni, odkar je Simon praznoval svoj petdeseti rojstni dan. Bil je večer, Nina in Simon sta sedela za mizo in večerjala.
»Se ti ne zdi, da bi bil čas, da nekoliko spremenim frizuro,« je vprašal Simon.
»Zakaj,« je vprašala Nina.
»No, naveličal sem se,« je povedal.
»Potem daj. Če misliš, da se boš bolje počutil,« je rekla.
Prikimal je in jedel naprej. Potem o tem nista več govorila.
Naslednjega dne je bila Nina prva doma. Pripravljala je kosilo in pogledovala na uro. Simon bi moral priti domov že pred pol ure. Kadar je zamujal, jo je vedno poklical, tokrat pa je telefon molčal.
Končno je odprl vhodna vrata.
»Ljubica, doma sem,« je zaklical že iz hodnika.
»V kuhinji sem. Uredi se in pridi k mizi, kosilo je gotovo,« mu je zaklicala nazaj in pripravila mizo.
Ko je vstopil v kuhinjo, je obstala. Vsa barva ji je zginila iz obraza v sekundi. Z odprtimi usti je strmela vanj.
»Ti je všeč,« je vprašal in se smehljal. Zavrtel se je pred njo.
»Simon,« je izjecljala in odkimavala z glavo. »Kaj te je pičilo!«
»Saj si rekla, da naj grem k frizerju, če hočem spremembo,« je bil užaljen.
»To že, ampak, mislila sem, da se hočeš nekoliko drugače postriči, kot vedno. To, to pa je preveč,« je rekla.
Simon je bil ostrižen prav na kratko. Pobarvan je bil s temno rdečo svetlikajočo se barvo. Izgledal je še najbolj podoben razigranemu najstniku.
»Torej ti ni všeč,« je rekel užaljeno.
»Simon, ne vem, kaj naj rečem. Kaj bosta rekla sinova, ko te vidita. Pretiraval si,« je govorila Nina.
Kosilo sta pojedla v tišini. Simon je bil prepričan, da Nina nima prav. Sam je bil z novim izgledom zelo zadovoljen.
Čez nekaj dni se je Nina dobila v mestu z Vero. Ta se ji je že na daleč smehljala. Očitno je že videla njenega moža.
»Nina, ukrepaj sedaj, potem ne boš več imela moči,« ji je rekla, ko sta sedeli v mirnem kafiču in srebali kavo.