Da sem šla zraven, me je pregovorila Manca. Če kdo, me je znala prav ona. »
Pojdi z nami! Ne bo ti žal. In Helene že tako dolgo nisi videla,« me je prepričevala.
Minevalo je sedem mesecev, odkar sem izgubila moža, družbe sem se še vedno izogibala. Niso se mi vsiljevali. Razen Manca, ta se ni dala odgnati. In vedela sem, da me bo morila tako dolgo, dokler ne bom pokimala. In nenazadnje, želela sem zraven. Spet videti tiste vinograde, nasmejane ljudi, doživeti iskrene objeme in brezskrben smeh. Tega mi je manjkalo.
Helena se ni kaj dosti spremenila. Rdečelična in okrogla je bila. Kot vedno je brisala roke v predpasnik in kimala, ko smo zapeljali pred njeno zidanico. Pet nas je prišlo. Najbolj se je razveselila prav mene.
»
Moja ljuba Dragi,« je zakričala in me tako močno objela, da sem komaj prišla k sebi. Z očmi sem poškilila proti veliki mizi. Nekaj ljudi je bilo že zbranih, znani obrazi so bili. Pozdravili smo se, vsi so se uvidevno izogibali temi o mojemu pokojnemu možu, za kar sem bila hvaležna.
Helena je postregla obilen zajtrk, dišalo je po kavi in šipkovemu čaju, v kotu so na močna moška ramena čakale brente. Pod lijakom so bila vedra s škarjami.
Trava med vinogradom je bila še mokra, ko smo pričeli z trganjem, paziti je bilo treba, gladko je bilo. Jaz sem šla iz ene strani, Manca iz druge. Pogled iz vrha vinograda ni pokazal konca. Trta je dobro obrodila, to je potrjevalo tudi gospodarjevo vriskanj. Kmalu se je zaslišalo po vsem vinogradu: »
Brentaaaaaa!« Smeh, veselje, sproščen pogovor. Vse to me je v nekaj trenutkih posrkalo vase. Smejala sem se in končno tudi jaz na glas zavpila: »
Brentaaaa!«
Čakala sem na nosača, vedro je bilo polno zrelega grozdja, sok se je cedil iz njega. Pojedla sem nekaj jagodk, končno zaslišala močan moški glas: »
Me je nekdo klical?«
Ozrla sem se. Če ne bi sedela, bi zagotovo padla. Pred menoj je stal on. On.
Tudi Milan je bil presenečen, videla sem. Ni me pričakoval. »
Kaj pa ti tu, Dragi?«
»
Prišla sem z Manco,« sem izjavila in poškilila proti njej. Uvidevno se je umaknila. Za hip se mi je zazdelo, da vidim nasmešek na njenem obrazu.
Milan je stresel polno vedro. »
Kako si,« me je vprašal. »
Slišal sem …«
Prekinila sem ga: »
Dobro. Bolje. Veliko bolje!«
»
Brentaaaa,« se je razširil glas po vinogradu. Možnost za razmislek, za oba. Milan je urno vstal in odšel.
Tresle so se mi roke, ko sem trgala grozdje. Srce mi je razbijalo. Tako daleč nazaj so segali najini spomini, najini trenutki in najina ljubezen. Trideset let je minilo, odkar sva se zadnjič videla. Odkar mi je povedal, da mora stran.
Takrat sem imela komaj 19 let, on dve leti več. Časi so bili drugačni. Dobil je službo v tujini, njegovi starši so ga čakali. Kljub temu, da je bila najina ljubezen lepa in močna, se je odločil. Odšel je. Nekaj časa sva si pisala pisma, potem je najino pisanje počasi zamrlo. Od takrat se nisva več videla.
Med trgatvijo ni bilo časa za pogovor. Jaz sem trgala grozdje, Milan je nosil brento. Kljub letom je bil še vedno močan in gibčen. Na skrivaj sem ga opazovala. Pridobil je nekaj kilogramov, njegovi svetli lasje so se mešali s sivino. Njegov pogled se ni spremenil, bil je iskriv in poln optimizma. Gubice na obrazu so izdajale, da se še vedno veliko smeji.
Posedli smo k poznemu kosilu. Helena je prinesla pečenko in pražen krompir. Nazdravili smo, gospodar je zadovoljno kimal. Ves čas mi je pogled uhajal k Milanu. Tudi on me je opazoval. Manca me je na skrivaj dregnila: »
Kaj takega! Da se takole prikaže!«
Upala sem, da nama bo uspelo spregovoriti par besed. Zanimalo me je, kako je. Po pojedini smo se zaklepetali, moški so šli v klet, ženske smo pomagale pospraviti mizo. Milan je pristopil k meni in me vprašal, če se sprehodiva. Prikimala sem.
Povedal mi je, da se je vrnil šele pred nekaj meseci. Kupil je zidanico slab kilometer stran. Sam je prišel iz tujine, ločil se je.
»
Nisi se spremenila, Dragi,« je dejal. Ustavila sva se in zazrla drug drugemu v oči. Spomini so zaigrali ples okrog naju. Je res minilo že 30 let? Le kam je odšel ves ta čas? In kdaj?!
Večerilo se je, ko smo odhajali domov. Poslavljali smo se. Milan mi je zapisal svojo telefonsko številko. Obljubila sem, da ga pokličem.
»
Pripeljal se bom do tebe. Na kavico,« se je ponudil.
»
To bi bilo res lepo,« sem prikimala.
Brez besed smo se vozili proti domu. Mrak je padel na čudovito Dolenjsko pokrajino, vinogradi so bili zaviti v temo. Utrujeni, toda zadovoljni smo bili. Vsak s svojimi mislimi. Jaz z lepimi spomini.
Tako nagajivo se včasih usoda poigra z nami. Nas pogreje, ko potrebujemo toplino. Nas objame, ko nočemo več samote. Morda, morda pa res pride na obisk. Na kavico …
Vabljeni k sodelovanju! Napišite svojo zgodbo tudi vi in nam jo pošljite na elektronski naslov: urednistvo@mojaleta.si in objavili jo bomo!