Ste vedeli, da ste darovalec organov?

Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa so sprejeli julija 2015, veljati pa je začel že dober mesec kasneje. Odvzem organov po smrti se po novem ne sme izvršiti le pri tistih, ki pisno izjavijo, da tega ne dovolijo, izjavo pa dostavijo izbranemu osebnemu zdravniku, ki jo potem vpiše v register. Če izjave ne podajo, velja načelo domnevnega soglasja, ki pomeni strinjanje z odvzemom. Svojce je treba obvestiti o nameravanem odvzemu, imajo pa tudi pravico, da odvzem organov pri pokojnem sorodniku zavrnejo.

Pri pripravi zakona se je Ministrstvo za zdravje sklicevalo na podobne ureditve v nekaterih evropskih državah, ki da dajejo odlične rezultate (Avstrija, Francija, Španija, Hrvaška…) in na to, da je bil postopek vpisa v seznam darovalcev organov po prejšnji zakonodaji preveč zbirokratiziran, zaradi česar – tako ministrstvo, Slovenci nismo bolj pristopali k temu plemenitemu in humanemu dejanju. Čeprav smo bili že takrat v Evropskem vrhu: v letih od 2012 do 2015 smo imeli v povprečju skoraj 23 donorjev na milijon prebivalcev, medtem ko je bilo povprečje v državah, članicah Eurotransplanta, le 15.

Zdaj je tudi že jasno, da je Ministrstvo za zdravstvo pri urejanju odvzema organov po smrti znova popolnoma »brcnilo v temo« in uničilo sistem, ki je dobro deloval in ki bi za to, da bi postal odličen, potreboval le nekaj pozitivne promocije. V letu 2016, ko so bili učinki novega zakona že polno vidni, je namreč število donorjev na milijon prebivalcev pri nas drastično padlo in se ustavilo pri 19. Najverjetnejši vzrok? Ljudje izjav ne pošiljajo - si predstavljate osemnajstletnika, ki bi se ukvarjal s tem?, svojci pa izkoristijo možnost »veta« in odvzema ne dovolijo. Kar je logično in pričakovano, saj ne želijo prevzeti odgovornosti, da bi morebiti ravnali v nasprotju s tem, kar bi želel pokojnik.

Za konec pa še »cvetka«: Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa v 15. členu, ki govori o odvzemu delov telesa umrle mladoletne osebe, dovoljuje, da se o odvzemu samostojno odločajo praktično še otroci. Privolitev zakonitega zastopnika (starša ali skrbnika) v odvzem namreč ni potrebna, če je mladoletna oseba starejša od 15 let, če je za časa življenja privolila v odvzem in če je bila sposobna razumeti pomen svoje izjave.