Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.
1.Izogibanje kritiki in neuspehu
Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.
2.Prelaganje odgovornosti na druge
»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.
3.Izogibanje opravljanju neprijetnega opravila
V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.
4.Pridobivanje pozornosti
Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.
5.Izogibanje uspehu
Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.
Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa boste lahko prebrali v katerem od prihodnjih zapisov.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.