V zadnjem času srečujem veliko ljudi, ki imajo svoje partnerje zelo radi. Celo tako, da bi vse storili za partnerja/partnerko, oz. kot pravijo, to že počnejo. Bi jih imeli pa še raje, če bi se samo čisto čisto malo spremenili. Ampak tudi takšne, kot so, jih imajo zelo radi, mi hitijo razlagati, kot da bi imeli občutek, da me morajo prepričati o tem, da jih brezpogojno ljubijo.
To mi je dalo misliti, da je za marsikoga brezpogojna ljubezen le mit. Nekaj, o čemer vsi govorijo, da obstaja, a le malo je tistih, ki so jo prav zares izkusili. Rekla bi, da je razlog za to tudi v našem razumevanju partnerskega razmerja.
Večina ljudi ga namreč razume kot razmerje, v katerega mora vsak partner vlagati 50 odstotkov energije. Dolgo sem tudi sama tako razmišljala. Predpostavljala sem, da v odnos vložim polovico jaz, polovico pa ti. In dokler daješ, te imam srčno rada, ko prenehaš, te nimam več. Dokler daješ ravno to, kar si želim jaz, te imam še raje, ko prenehaš, se začnem pritoževati. Ali, kot slišimo pogosto, danes sem se prilagodila jaz, jutri se daj ti.
Tako razmerje je kot tržnica, na kateri se pogajamo za ljubezen. Jaz naredim nekaj, da ti pokažem, kako zelo te imam rada, a pričakujem, da boš v zameno tudi ti naredil nekaj, s čimer mi boš pokazal, da me imaš rad. To je razmerje, ki deluje po principu »ti si odgovoren za mojo srečo ali nesrečo« in obratno, jaz sem odgovorna za tvojo. V to je koncept brezpogojne ljubezni kar nekako težko stlačiti, mar ne?
Na drugi strani imamo manjšino, ki razume, da je razmerje nekaj, v kar vlagava vsak svojih 100 odstotkov. In ne dajeva le takrat, ko to stori tudi drugi, temveč vedno. Zakaj? Zato, ker se zavedava, da je ostajanje v razmerju nekaj, kar je v interesu obeh. Pa ne ostajanje v kakršnem koli razmerju, temveč v razmerju, v katerem se oba počutiva dobro in lahko zadovoljujeva tiste svoje potrebe, ki jih imava. Če se torej zavedam, da določene potrebe lahko učinkovito zadovoljujem le v partnerskem razmerju, potem se tudi zavedam, da je v mojem interesu brezpogojno ljubiti partnerja. To je namreč pot k mojemu dobremu počutju. In jasno mi je, da se bolje počutim ob nekom, ki ga brezpogojno sprejemam, kot pa ob nekom, ki si ga na vso moč želim spremeniti, običajno seveda neuspešno.
A da ne bo pomote, brezpogojno sprejemanje ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar reče ali naredi partner. Niti ne pomeni, da se mora on strinjati z vsem, kar rečem ali naredim jaz. Ne pomeni niti, da moram jaz delati stvari, ki jih dela partner, čeprav se ob tem ne počutim dobro, ali obratno. Pomeni pa, da spoštujeva različnost drug drugega, iščeva načine, da to različnost razumeva in ji dovoliva, da naju bogati. Pomeni tudi, da ne omejujeva svobode drug drugega, temveč drug drugemu dovoljujeva, da sva to, kar sva, a se hkrati tudi zavedava jasnih meja, ki jih ne smeva prestopiti, če želiva razmerje ohraniti.
Brezpogojno sprejemanje sama enačim z brezpogojno ljubeznijo. Mnogi pa ga razumejo kot dovoljenje, da partner počne karkoli se mu zljubi, tudi če to pomeni, da se psihično ali fizično znaša nad menoj. Saj če ga brezpogojno sprejemam, potem moram sprejeti tudi to, mar ne? Nikakor. Sprejemanje tega, da partner izbira za nas nesprejemljiva vedenja, pomeni le to, da ga ne skušajmo spreminjati, saj ga verjetno niti ne bomo uspeli. Kajti kadar verjamem, da ga lahko spremenim, takrat vztrajam. Ker verjamem, da ga nihče ni imel tako rad, kot ga imam lahko jaz, in če ga bom le imela dovolj rada, bo to opazil in spremenil svoje vedenje.
To razmišljanje je daleč od pravilnega razumevanja brezpogojne ljubezni tako v odnosu do njega, še manj pa do sebe. Šele ko ga sprejmem takšnega, kot je, z vsemi njegovimi prijetnimi in neprijetnimi lastnostmi, se lahko iskreno pogovorim sama s seboj. Ali ob njem, točno takšnem, kot je v tem trenutku, lahko zadovoljujem svoje potrebe in skrbim za svoje dobro počutje?. Če tega ne morem, se je dobro vprašati, kako v takšnem razmerju skrbim za brezpogojno ljubezen do sebe. A to je vprašanje, ki si ga pogosto ne želimo zastaviti, saj že vnaprej poznamo odgovor. Zato vztrajamo v razmišljanju, da bo naše življenje lepše, če in ko se bo partner spremenil (po naši zaslugi, seveda).
Če bi imeli brezpogojno radi sebe, bi namesto tega nadaljevali svojo pot in življenje preživeli ob nekom, ki nas sprejema takšne, kot smo, in ki nas ne skuša stlačiti s svoje okvirje. Nekom, ki razume, da se za mojo srečo tebi ni treba spremeniti. Nekom, ki ve, da sva lahko srečna drug ob drugem le, ko spoštujeva različnost in drug drugemu dopuščava svobodo, ki obema omogoča dobro počutje in zadovoljstvo. Nekoga, ki ve, da sva lahko srečna tudi, ko nisva skupaj, pa tudi če to pomeni, da eden preživi počitnice na morju, ker mu to veliko pomeni, drugi pa doma ali v hribih.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.