Poglejmo preprost primer: zazvoni telefon in mi se oglasimo. Nekdo, ki nas opazuje, vpraša, zakaj smo se oglasili in odgovorimo mu, da zato, ker je zvonil telefon. Rekli bi torej, da je naše početje reakcija ali odgovor na zunanji dražljaj in da je telefon oz. njegovo zvonjenje tisto, kar določa naše početje.
Kaj pa v primeru, ko telefon zazvoni in se odločimo, da se ne bomo javili? Prepričana sem, da smo kdaj storili tudi že to. Če bi nas nekdo vprašal, zakaj se nismo javili, bi morda rekli, da zato, ker se nismo hoteli pogovarjati z osebo, ki nas je klicala, ali ker smo bili ravno med vožnjo. Morda smo bili sredi plačevanja računa v trgovini ali pa s prijatelji na kavi. Sliši se, kot da so tudi tu zunanje okoliščine tiste, ki odločujoče vplivajo na našo odločitev, da se ne javimo. Kje smo potemtakem mi s svojo svobodno voljo?
Zunanje okoliščine so, kakršne so, in mi s svojo svobodno voljo se znotraj njih odločamo, kaj bomo naredili. Odločitev je torej naša, ne določa je zunanji dražljaj, temveč mi, ki presodimo, ali ga je smiselno upoštevati ali ne.
Ko zazvoni telefon, se torej ne oglasimo zaradi zvonjenja samega, temveč ker nas zanima, kdo nas kliče, kaj nam bo povedal, ker se mogoče s to osebo želimo pogovarjati, ali pa zato, ker vemo, da bodo posledice tega, da se ne oglasimo, za nas mnogo bolj neprijetne kot posledice tega, da se. Presodimo torej, da je za nas dobro, da se oglasimo, in to tudi storimo. Če presodimo, da bo iz kakršnih koli razlogov za nas bolje, da se ne, pa zvonjenju ne posvečamo pretirane pozornosti.
Naše vedenje torej ni reakcija na zunanje dražljaje, temveč je skupek:
- našega mišljenja (zanima me, kdo me kliče in kaj želi),
- čustvovanja (vznemirjenje, veselje itd. ob klicu),
- fiziologije (procesi, ki potekajo znotraj našega telesa hkrati z mišljenjem, čustvovanjem in akcijo) in
- akcije (dvig telefona).
Končna odločitev je torej ni plod zunanjih okoliščin, temveč nas – tega, kako in kaj razmišljamo, čutimo in delujemo – navznoter in navzven. Zunanje okoliščine so le poligon za naše delovanje, so ozadje odra, na katerem igramo glavno vlogo. Ali kot pravi znana misel – karte so bile razdeljene, mi pa smo tisti, ki odločamo, kaj bomo z njimi naredili.
Res je, da je naše vedenje pogosto tako avtomatizirano, da se največkrat sploh ne zavedamo, čemu nekaj počnemo, temveč le delujemo. Tako se ne sprašujemo o notranjih vzgibih, ki prispevajo k našim odločitvam. Vajeni smo namreč gledati navzven in tam iskati razloge za svoje vedenje in zato se zdi, da je to pravzaprav odgovor ali reakcija na zunanje dražljaje. A če bomo zmogli pogledati vase in odgovore začeti iskati tam, bomo hitro spoznali, da je naše vedenje to, kar je razbrati že iz same besedne zveze – naše.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.