Afganistan je v preteklosti veljal za pomembno državo na poti iz Evrope v Azijo. Tu je potekala t. i. »svilena cesta«, kar so nekatere velesile hotele s pridom izkoristit. Že Aleksander Veliki je večino svojega vojaškega življenja preživel tu, na jugu Afganistana. Drugo največje mesto in nekdanje glavno mesto nosi njegovo ime – Kandahar, nam bolj znano pod imenom Aleksandrija. Od kraja, kjer se nahajam, je oddaljeno približno šestdeset kilometrov. Živim na jugu države, v provinci Helmand, ki je skoraj trikrat večja kot Slovenija, v kraju Lashkar Gah. Provinca slovi tudi po številnih makovih poljih, bombažu in Talibih, ki jih je baje v vsem Afganistanu tukaj največ.
Tu pomagam v bolnišnici, ki je v lasti lokalnega Ministrstva za zdravje (MOPH) in žal se to »sodelovanje« močno pozna pri našem delu, predvsem v tem, da delo ni narejeno tako, kot bi moralo biti. Organizacija Zdravniki brez meja (MSF) ima standarde, ki naj bi jih vsi mi (tujci in lokalno osebje) spoštovali in izvajali, vendar je pri sodelovanju tako, da vedno zmaga močnejši, v tem primeru je to lokalno Ministrstvo za zdravje. Sama misija obstaja že pet let, dela se v bolnišnici, ki so jo pred šestdesetimi leti zgradili Američani. V začetku je bilo tu petdeset sob za petdeset pacientov, sedaj pa je enako število sob na voljo za vsaj dvesto petdeset pacientov. Smo splošna bolnišnica, ki nudi vso oskrbo brezplačno, še posebej za nosečnice in otroke. Ne sprejemamo pa poškodovancev zaradi vojnih poškodb. Za to skrbi druga nevladna organizacija, italijanski Emergency, ki se nahaja tu poleg nas ter ICRC, ki ima ortopedsko bolnišnico.
Moja tokratna misija je zopet največja v smislu števila tujcev v naši ekipi in pacientov. V Južnem Sudanu je bila misija največja za MSF Pariz, tokrat za MSF Amsterdam. Moja pot se je novembra 2014 začela iz Ljubljane preko Amsterdama, kjer so me oskrbeli s potrebnimi podatki. Nato sem potovala preko Istanbula do Kabula, glavnega mesta Afganistana, kar je zame pomenilo nošenje naglavne rute. Afganistan je izjemno tradicionalna država glede oblačenja, še posebej glede žensk in že pred odhodom so me na MSF zasuli z vsemi pravili – ves čas ruta na glavi in dolga srajca do kolen. V Kabulu sem preživela tri dni, saj gre v Lashkar Gah letalo le dvakrat tedensko. Ker je to misija zaprtega tipa, izhodi niso dovoljeni. Še leto dni nazaj so člani naše ekipe Zdravnikov brez meja lahko šli peš naokrog in obiskali muzej, živalski vrt, trgovine …, letos pa zaradi vsakodnevnih bombnih napadov to ni mogoče.
Sedež misije je v Kabulu. Trenutno v Afganistanu potekajo štirje takšni projekti in kmalu bodo odprli še enega.
In kako poteka moje delo? Redno imamo kratke sestanke, kjer je govora o tem, kaj se od mene pričakuje. In to je, da pomagam izboljšat trenutno stanje v operacijski sobi. V začetku sem se spraševala: »če ta misija obstaja že pet let, zakaj potrebujejo nekoga, ki bo izboljšal stanje?«, a prve dni v bolnišnici je vse postalo še kako jasno. Bolnišnica je razdeljena na ženski in moški del in seveda v ženskem delu delajo samo ženske, v moškem pa samo moški. To ne velja za nas tujce, ker se pri MSF zelo trudijo, da smo kulturno neoporečni. Na primer Američani in Indijci tu ne smejo delati zaradi nedavne skupne vojaške zgodovine.
Torej, misija obstaja že pet let, a do sedaj v operacijski sobi ni bilo nobenega »expata« (tujca, ki s svoji znanjem pomaga lokalnemu osebju), razen kirurga, ki pa hkrati deluje tudi na oddelku, čeprav so vsi dosedanji kirurgi ves čas opozarjali na težave pri delu, predvsem na slabo higieno in nespoštovanje standardov. Končno je bil pod novim vodstvom sprejet sklep, da je tukaj treba nekaj spremeniti ... Tako je lani poleti sem prišla Japonska inštrumentarka, vendar je kmalu videla, da v treh mesecih ne bo uspela veliko narediti, in to delo sem prevzela jaz.