Svojcem povemo, da je v največji meri odvisno od njih samih, kakšno bo njihovo življenje in življenje tistih za katere skrbijo. To se sliši zelo preprosto in enostavno. Vsem je tudi jasno, če dobro premislijo, da je res tako. Vendar stvari niso tako enostavne kot se slišijo.
Na naših delavnicah prisotne vedno vprašamo, kaj vedo o demenci? Vsakdo nekaj ve. Veliko jih dvigne roke, ko vprašamo, ali ste že bili na kakšnem predavanju o demenci? Nikogar ni, ki ne bi že nekaj vedel o demenci, koga poznal, ki jo ima. In se pogovarjamo, sprašujemo in odgovarjamo.
PREBERITE TUDIl: Intervju s trenerko spomina: "Ukrepati, ko so že nastopile težave, je malo pozno"
Najtežje se premakne tam, kjer imajo ljudje že izoblikovane vzorce in prepričanja, da se nič ne da spremeniti, da se »s temi z demenco« ne da nič početi, da edino medicina, dom lahko kaj stori zanje. To je tako, kot da si operemo roke nad vsem, to je pot, ki ne vodi nikamor. To je izgovor, da ne naredimo tistega bistvenega, začnemo spreminjati sebe, svoj odnos, svoje vzorce, svoj pogled na demenco in na ljudi, ki jo imajo. Namesto tega raje izgubljamo energijo za medsebojne boje, spore, zanikanje, prikrivanje.
K temu pisanju me je spodbudilo pismo neke svojke, ki je že v uvodu napisala, da o demenci ve praktično vse. Prebrala je vse, kar je dosegljivo na spletu, članke, prispevke, prebrala je priročnike, bila na predavanjih, ni da ni. Njena vprašanja pa so bila takšna, kot da ne ve o ljudeh z demenco ničesar: »Kako naj očetu dopovemo, kako naj ga prepričamo, kako naj ga spremenimo… ?«, in na koncu vprašanje »Kaj mi svetujete?«
PREBERITE TUDI: Želite zdrave možgane? Nujno izločite ta živila iz prehrane!
To, kar mi je gospa opisala, je bil en sam boj, izredno stanje, izredne razmere, spori, porazi, bolečina. Edini odgovor na ta njena vprašanja je, spremenite sami sebe, vi se lahko, on se ne more. To je edina resnica, edino navodilo, edini nasvet. Enostavno, jasno, ampak očitno za mnoge ni tako.
Na naših delavnicah vedno tudi vprašamo, ali ste se že česa odvadili in začeli ravnati drugače, če ste o tem samo prebrali, poslušali? Nedvomno potrebujemo znanje, vendar ga moramo znati uporabiti. Ni dovolj vedeti, pač pa znati, hoteti, se naučiti, uporabiti, narediti, uresničiti, začeti delati na sebi, spreminjati sebe, svoje navade, vzorce. Pri demenci ni bližnjic, ni dovolj, da ogromno preberemo, poslušamo, vemo, ampak da znamo to uporabiti, vnesti v svoje življenje, spremeniti svoje ravnanje, obnašanje in odnos do ljudi z demenco.
Zato vedno znova ponavljamo osnovna načela za ravnanje z ljudmi z demenco: SPRIJAZNITI, SPREJETI, RAZUMETI ČLOVEKA Z DEMENCO, PRILAGODITI LASTNO VEDENJE, da lahko pomagaš, si v oporo, da je skupno življenje boljše, lepše, znosnejše, vredno in ne nazadnje, da demenca ne napreduje tako hitro.
Še več boste našli tukaj.