Potrebe trga po množični proizvodnji predpakiranih izdelkov narekujejo, da danes izdelke vse manj pakirajo ročno, kar omogoča količinsko kontrolo vsakega izdelka posebej, vse bolj pa uporabljajo delno in popolnoma avtomatske polnilne naprave, ki lahko v kratkem času zapakirajo veliko število izdelkov. Slabost strojnega pakiranja je, da se količina izdelka v embalaži bolj ali manj razlikuje od vrednosti, ki je zapisana na embalaži.
Razlike so odvisne predvsem od stabilnosti in natančnosti polnilne naprave in od narave pakiranega izdelka. Da pa ne bi bile razlike prepuščene zgolj proizvajalcem oziroma tistim, ki jih pakirajo, saj bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bila manjša polnitev povzročena namerno, obstaja zakonodaja, ki predpisuje meroslovne zahteve za predpakirane izdelke.
Predpakirani so tisti izdelki, ki so pakirani v poljubno embalažo, ko kupec ni navzoč, količina, ki je označena na embalaži, pa ima neko vnaprej določeno vrednost, ki je ni mogoče spremeniti, ne da bi embalažo poškodovali ali odprli.
Meroslovne zahteve - načelo povprečja
Meroslovne zahteve za predpakirane izdelke v Sloveniji ureja Pravilnik o količinah predpakiranih izdelkov (Ur. l. RS št. 110/02 in 89/08). Ta pravilnik povzema evropski direktivi 76/211 /EEC in 2007/45/ES, poznani sta kot direktivi znaka "e", ki temelji na načelu povprečja. To pomeni, da so v seriji izdelkov, ki jih pakirajo, nekateri lahko lažji, kot je njihova nazivna vrednost, vendar pa mora biti zato ustrezno število izdelkov težjih od nazivne vrednosti. V povprečju mora torej serija dosegati ali presegati nazivno vrednost, ki je označena na embalaži.
Izdelki so količinsko ustrezni, če je njihova negativna razlika v dovoljenih mejah in če dejanska količina izdelka v povprečju dosega ali presega nazivno vrednost, ki je označena na embalaži.
Primer: pri zavitku kave z nazivno vrednostjo 100 gramov, je dovoljena negativna razlika 4,5 grama, ob koncu pakiranja pa mora biti povprečna vrednost nazivne količine izdelkov v seriji najmanj 100 gramov.
Kaj pa, če je v 100-gramskem zavitku manj kot 95,5 gramov kave, torej je negativna razlika večja od 4,5 grama? Zakonodajalec dovoljuje, da ima lahko določen odstotek izdelkov tudi "napako", torej, da je pri njih presežena dovoljena negativna razlika pri nazivni količini. Takih izdelkov pa sme biti le malo, in sicer 2,5 odstotka. Čeprav so torej lahko v seriji tudi posamezni izdelki z »napako« (premajhna količina), mora biti povprečna vrednost količine vseh izdelkov najmanj enaka njihovi nazivni vrednosti.
Pozitivna razlika (torej presežena nazivna količina izdelka) zakonsko ni urejena, je pa seveda v ekonomskem interesu tistega, ki pakira, da je čim manjša.
Zaradi enotne zakonodaje za vse predpakirane izdelke so določbe manj ugodne predvsem za tiste, ki pakirajo večje izdelke (večje kose), npr. jabolka, krompir. Taki izdelki so v povprečju polnjeni precej nad nazivno količino, kajti količino uravnava posamezni izdelek.
Za katere predpakirane izdelke velja načelo povprečja?
Bistvene določbe Pravilnika se nanašajo na vse predpakirane izdelke, tako na tiste z znakom "e" kot na tiste brez njega. Veljajo za vse predpakirane izdelke:
• ki so označeni z enotnimi nazivnimi količinami. Primera: zavitek kave z nazivno količino 200 gramov, mleko z nazivno vrednostjo 1 liter.
Določbe ne veljajo za predpakirane izdelke, označene posamično po dejanski količini izdelka (npr. 1,003 kg); na ta način pogosto pakirajo (in označujejo) sadje, zelenjavo, meso, sir. Meroslovne zahteve za te izdelke so izpolnjene, če so kontrolirani z ustrezno overjeno tehtnico.
• ki so označeni po masi ali prostornini.
Ta pravilnik ne ureja izdelkov, označenih npr. po dolžini, površini, številu kosov.
• katerih nazivne količine so v razponu vrednosti od 5 gramov oz. mililitrov do največ 10 kilogramov oz. litrov, kar zajema skoraj vse izdelke na maloprodajnem trgu.
Pri pripravi jedi po receptu, pri katerem je pomembno, da uporabite povsem točno količino sestavin, se je dobro spomniti na načelo povprečja, na katerem temeljijo meroslovne zahteve za predpakirane izdelke z označeno enotno nazivno količino. Če imate doma zanesljivo tehtnico, velja morda pred uporabo še enkrat stehtati kilogramski zavitek moke, 250-gramski zavitek masla, idr.
Kdo je odgovoren?
Za izpolnjevanje predpisanih zahtev so odgovorna podjetja, ki izdelke pakirajo in uvozniki predpakiranih izdelkov, kar morajo dokazati tudi z ustrezno dokumentacijo. Količinsko kontrolo lahko izvajajo z merjenjem vsakega izdelka (pri samodejnem pakiranju praviloma z uporabo avtomatskih tehtnic, ki omogočajo izpis ali pa z merjenjem vzorčenih izdelkov. Pri tem je pomembno, da izvajajo kontrolo z ustreznimi, pravilno uporabljenimi, nadzorovanimi in vzdrževanimi merilnimi instrumenti.
Označevanje
Pravilnik vsebuje tudi zahteve glede označevanja. Tu velja opozoriti predvsem na določbo, ki je pomembna za potrošnike, da mora biti izpisana oznaka števila za nazivno količino primerno velika, npr. vsaj 4 milimetre pri nazivni količini več kot 200 in do 1000 gramov oziroma mililitrov in vsaj 6 milimetrov pri nazivni količini več kot 1 liter oziroma kilogram. Prav tako je določena oblika in velikost znaka "e" (njegova uporaba sicer ni obvezna).
Nadzor
Za nadzor nad izpolnjevanjem zahtev Pravilnika so pristojni meroslovni nadzorniki in inšpektorji Urada RS za meroslovje. V obdobju po letu 2000 so letno opravili od 100 do 200 nadzorov pri uvoznikih in tistih, ki pakirajo, v zadnjih dveh letih pa se je število teh nadzorov (žal) zmanjšalo. V začetnem obdobju izvajanja nadzora so bile kršitve ugotovljene pri 35 odstotkih vseh opravljenih nadzorov. Z odločbo so tudi prepovedali prodajo količinsko neustreznih partij izdelkov (izdelki z enako nazivno količino, iz iste serije, pakirani na istem mestu). Pozneje se je število kršitev zmanjševalo, zlasti na račun tistih podjetij, v katerih so pogosteje izvedli nadzor. V zadnjih dveh letih so v 12 odstotkih vseh opravljenih nadzorov ugotovili, da so izdelki količinsko neustrezni.
Potrošniki vložijo letno do 10 prijav
Potrošniki letno prijavijo Uradu RS za meroslovje do deset primerov suma, da gre za količinsko neustrezne izdelke. Običajno poznejši nadzor v podjetju, ki je pakiralo izdelke, ne potrdi suma, ampak se izkaže, da je potrošnik bodisi naletel na enega od 2,5 odstotkov dovoljenih izdelkov z napako ali pa njegova meritev s hišno tehtnico ali menzuro ni bila točna.