Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Koalicija Ženskega lobija Slovenije za dolgotrajno oskrbo, Mirovni inštitut, Sindikat upokojencev Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija in Zveza društev upokojencev Slovenije – Zveza ZDUS pozivajo predsednika vlade, da čim prej predstavi zavezujoč načrt za sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi in zagotovi, da bo v njegovo pripravo vključen najširši krog strokovne in zainteresirane javnosti.
Ob tem izpostavljajo, da po več kot petnajstih letih preslišanih opozoril strokovnjakov ter mednarodnih in nacionalnih organizacij lovimo zadnjo priložnost, da se še izognemo črni prihodnosti, v kateri bi vedno več prebivalk in prebivalcev preživljalo svojo starost v pomanjkanju in revščini ter brez dostopa do nujno potrebnih storitev in pomoči.
Gre za enega največjih razvojnih izzivov, ki se tiče vseh, saj bomo tovrstne storitve prej ali slej potrebovali ali zase ali za svoje bližnje.
Sistem dolgotrajne oskrbe bo odločilno krojil kakovost življenja tako starostnikov kot njihovih otrok, ki so danes v skrbi za svoje ostarele starše marsikdaj prepuščeni predvsem globini svojih denarnic.
Podpisane organizacije zahtevajo, da vlada v najkrajšem času:
Določi zavezujočo časovnico za pripravo, obravnavo in sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi ter v iskanje najustreznejših rešitev vključi vse deležnike, vključno s strokovno in z drugo zainteresirano javnostjo.
Obravnava rešitve za dolgoročno vzdržno financiranje sistema dolgotrajne oskrbe. Nov zakon o dolgotrajni oskrbi mora temeljiti na postopnem dvigu javnih sredstev za dolgotrajno oskrbo vsaj na raven povprečja držav članic OECD-ja (1,4 % BDP-ja). Zagotoviti mora, da bo vsak posameznik dobil storitve, ki jih potrebuje, ne glede na svojo finančno stanje.
Sprejme nujni akcijski načrt za zagotovitev ustreznih zmogljivosti za oskrbo starejših (vključno z obnovo in razširitvijo obstoječih objektov ter gradnjo novih domov za starejše) in razvojem drugih oblik pomoči, kot so skupnostne oblike (so)bivanja in pomoč na domu.
Bo spet ostalo le pri obljubah?
Podpisane organizacije pozivajo vlado, da skrb za starejše postavi med prednostne naloge ter da v dialogu s strokovno javnostjo in z vsemi deležniki celovito uredi področje skrbi za starejše v Sloveniji. Z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da se kljub predvolilnim obljubam stanje na področju skrbi za starejše še naprej poslabšuje.
Nepripravljeni na potrebe številčnih povojnih generacij. Obstoječi sistem je nepripravljen na znatno povečanje potreb po dolgotrajni oskrbi zaradi staranja pripadnikov številčnih povojnih generacij (generacije baby boom). Večina med njimi je danes še aktivna in vitalna, zgolj čez nekaj let pa bo slika pri marsikomu precej drugačna. Tuje raziskave kažejo, da le vsak četrti starostnik ne bo potreboval storitev dolgotrajne oskrbe, pri vsakem desetem pa bodo stroški dolgotrajne oskrbe poleteli v nebo in občutno presegli finančne zmožnosti večine državljank in državljanov.
Brez ukrepanja bodo čakalne vrste še daljše. Starostniki in svojci se že nekaj časa soočajo s čakalnimi vrstami za sprejem v dom za starejše, mnogokje pa tudi že pri dostopu do storitev pomoči na domu in drugih oblik pomoči. Zaradi staranja povojnih generacij se bo pomanjkanje zmogljivosti v naslednjih letih še dodatno zaostrilo, pri čemer se bomo soočali še s problematiko, da številni živijo v prevelikih stanovanjskih objektih glede na svoje potrebe, zdravstveno stanje in finančne zmožnosti.
Starost v revščini in pomanjkanju. V Sloveniji se radi pohvalimo z nizko stopnjo neenakosti in deležem ljudi, ki so izpostavljeni tveganju za revščino in socialno izključenost. Žal to ne velja za starejše, ki so med vsemi skupinami najbolj izpostavljeni tveganju revščine in socialne izključenosti. Mnogi si zato ne morejo privoščiti storitev, ki jih nujno potrebujejo zaradi bolezni in starostne oslabelosti.
Sodobna dolgotrajna oskrba mora posameznika obravnavati kot celoto. Dolgotrajno oskrbo je treba razvijati na temelju sodobnega psihosocialnega modela, ki uporabnike obravnava kot celostna človeška bitja.
Socialna država, ki socialna in zdravstvena tveganja prelaga na posameznike? Po OECD-jevi raziskavi Measuring social protection in long term care sodi Slovenija na sam rep držav članic OECD-ja po deležu javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji lahko starostnik z obsežnejšo potrebo po tuji pomoči pričakuje, da bo le 30 % stroškov potrebnih storitev kritih iz javnih sredstev, medtem ko v državah, kot sta Švedska in Nizozemska, ta delež znaša tudi več kot 90 %. Hkrati je treba ponovno opozoriti, da slovenski sistem med zadnjimi na svetu stroške dolgotrajne oskrbe prelaga na svojce, kar povzroča dodatne krivice, stiske in negotovost tako pri starejših kot mlajših generacijah.
Preživele rešitve in poslabšanje položaja uporabnikov. Skrb zbuja tudi napoved Ministrstva za zdravje, da pripravlja nov predlog zakona o dolgotrajni oskrbi na temelju delovnega osnutka iz leta 2017, ki je bil s strani praktično vseh deležnikov soglasno zavrnjen kot neustrezen, saj je predstavljal korak nazaj v doseženi ravni skrbi za starejše. Prav tako je po prvih izračunih uporabnike potiskal v finančno še težji položaj. Po delovni različici zakona, ki jo ministrstvo sedaj dopolnjuje, naj bi na primer upravičenci v najvišji, 5. kategoriji oskrbe prejeli javna sredstva v višini 67,06 % minimalne plače, kar je mnogo manj kot v nemškem sistemu (133,18 % minimalne plače), po katerem naj bi se domnevno zgledovali. To pomeni, da si bodo slovenski starostniki lahko privoščili občutno manj potrebnih storitev ali pa bodo prisiljeni te doplačevati iz lastnega žepa v precej večji meri.
Prednostna naloga celotne vlade. Urejanja sistema dolgotrajne oskrbe ni mogoče prepustiti izključno zdravstvenemu ministrstvu, saj gre za izjemno pomembno razvojno vprašanje, ki mora biti prednostna naloga celotne vlade ter zajeti različne resorje, stroke in deležnike.