Začetek decembrskih praznovanj v Žireh je bil popestren z obiskom ena najbolj zanimivih Žirovk- s 86 letno tekačico, Heleno Žigon.
Kot nezakonski otrok se je rodila v Žireh, na Selu. Ko je bila stara tri mesece, jo je nekega dne prišel iskat oče in jo kar na kolesu odpeljal s seboj v Ljubljano. Njena mama se je pozneje poročila, si ustvarila družino, a se za Heleno ni nikoli več zmenila. Kot da je ni bilo. A to za tiste čase ni bilo nič takšnega. Podobne, včasih še hujše stvari, so se pač dogajale.
Življenje ob mačehi ni bilo rožnato. Na srečo je deklica prinesla s seboj na svet tipično žirovsko trmo, s pomočjo katere je premagovala tudi pomanjkanje ljubezni in druge ovire v življenju, ki jih ni bilo malo. Že mačeha jo je kar naprej priganjala k delu, najraje je videla, če je naročeno opravila že ''včeraj'', ne šele tedaj, ko je padel ukaz. Helena je morala biti nenehno v gibanju. Tekala je od enega opravka do drugega. Dokler tek ni postal njeno življenje, brez katerega ni mogla živeti.
Njeno življenjsko pot je v 21. poglavjih opisala Jasmina Kozina Praprotnik v knjigi Bela dama. Lahko bi rekli, da sta se našli dve sorodni in zelo predani duši. Jasmino smo namreč spoznali pred dobrim letom, ko je tik pred rojstvom male Sofije, odtekla še 21. km na Ljubljanskem maratonu.
“Ko sem spoznala Heleno, sem razmišljala le o tem, kako bi o njej napisala knjigo. Nenadoma se mi je utrnilo, da bova knjigo ustvarili skupaj in to tako, da bova pretekli mali maraton in v 21 km/poglavjih se bo odvilo njeno življenje. 13. aprila, na njen rojstni dan, sva se odpravili na Istrski maraton, ki je potem postal ''okvir'' Helenine zgodbe,'' pripoveduje Jasmina.
Knjiga Bela dama sledi Helenini zgodbi, kilometer za kilometrom. Kot otrok ni tekla zaradi veselja, temveč zato, ker so jo vedno “kam pošiljali” in tekaški korak je bil enostavno hitrejši kot navaden, pohoden. Po spletu naključij se je leta 1956 udeležila organiziranega teka v Tivoliju in od takrat ni bila več pri miru. Tek, kolesarjenje, gorništvo, smučanje, organizirano ali v lastni režiji, so vedno pomembneje določali njen življenjski slog. Skozi poglavja bralec spozna tudi zgodovinske podrobnosti, ki so spremljale razvoj teka skozi čas.
“Ko smo se pred več desetletji odpravili na tek v Beograd, sem- vsa šokirana- ugotovila, da je bila najdaljša proga za ženske dolga le dva kilometra. Si predstavljate, kako neumno se mi je zdelo! To mi še danes ne gre v glavo. Ali pa iti v Radence na deset kilometrov? Tako daleč iz Ljubljane za teh deset kilometrov? Zdaj je res vse drugače,” je zbranim v Galeriji DPD Svoboda povedala Žigonova.
Ves čas jo sprašujejo o tekaških načrtih, a Helena Žigon se je že pred časom dokončno odločila: “Letos sem se na Ljubljanskem maratonu prijavila na deset kilometrov. Z njimi sem uradno končala z daljšimi, tekmovalnimi teki. Poslej bom tekla samo še zase, po nekaj kilometrov, zgolj toliko, da ohranim dobro kondicijo. Žal so v igri že leta, ki so mi malo v napoto.”
Udeležila se je kar nekaj maratonov. Zanjo so navijali v Radencih, Bovcu, v Kranju, na vseh Ljubljanskih maratonih. Ni manjkala na smučarskem maratonu na 42 kilometrov na Črnem vrhu nad Idrijo, na Slovaškem in leta 1995 v New Yorku. Pri 67 letih je maraton odtekla z rezultatom 4 ure in 32 minut.
Med tekom jo je okoli 35. kilometra pogosto zagrabila kriza.
''Takrat sem si rekla: Punca, bolje zate, da zdaj zdržiš!' in sem šla čez to. Zanimivo je, da včasih med tekom sploh nisem pila. Ni bilo časa, da bi se ustavljala. To prakticiram šele zadnja leta, po bolezni. Zdravniki so mi rekli, da moram veliko piti in zdaj se tega držim. Možu, ki je v času moje bolezni shujšal za devet kilogramov, sem jasno povedala, da če bom ozdravela, bom ozdravela po zaslugi kondicije. In ravno zato sem takoj, ko sem se pozdravila, obula copate in šla teč. Pot od doma do Fužinskega gradu sem običajno pretekla v pol ure, po operaciji sem potrebovala dve uri in se skoraj po vseh štirih priplazila do doma. Sem pa začela in mi je uspelo.''
Helena je bila zaposlena v Gradisu, kjer so imeli za njene športne želje precej posluha.
“Šli smo za teden dni na Pohorje, v Kranjsko Goro. Po ves teden smo bili na treningih. Imeli smo Gradisove olimpijade. Prišlo je 700 ljudi iz vse Jugoslavije. Gledano z današnjimi očmi, ni veliko, a za ''stare čase''je bila to fascinantna številka. Spomnim se prvega ljubljanskega maratona, ko nas je bilo nekaj čez 400, danes pa kar 27.000!” je nizala spomine Helena.
Povedala je tudi zgodbo o tem, kako je v Trstu kupovala motor. Tja se je odpeljala s sodelavci na sindikalni izlet. Nameravali so si ogledati tržaške znamenitosti, a potem, ko je na avtobusu pricurljala na dan, da bo šla Helena po svoje, so se zedinili, da gredo z njo in ji družno pomagajo pri nakupu motorja.
Helena Žigon zase pravi, da se iz let, ki so že za njo, poskuša spomniti le lepih stvari.
“Seveda se spomnim tudi slabih obdobij, trenutkov, a jih ne pogrevam in nikomur nič ne zamerim. Opažam, da so najsrečnejši starejši ljudje. Imajo sicer neke omejitve, a svobodno srce. Lepo je imeti lepe spomine, še lepše pa se je veseliti sedanjosti in vsakega trenutka posebej.”
V nadaljevanju potem poudari, da je vedno in veliko rada tekla sama.
“Vedno pa me je zanimalo, kako deluje tek v veliki množici. Zato sem se leta 1995 podala tudi na maraton v New York. Bila je nepozabna izkušnja, ko sem v živo doživela energijo, ki tekača preveva v množici več deset tisoč podobno željnih priti na cilj!”
Helenin mož, s katerim je preživela 60 let, je umrl pred osmimi meseci.
''Že ko sva postala par, sem mu povedala, da rada tečem in da res veliko tečem. Vseeno pa mi je bilo vsakič, ko me je prišel spodbujat, kar malo nerodno. Ne sprašujte me, zakaj, tako je pač bilo. Sicer me ni nikoli obremenjeval s prepovedmi, samo večkrat je pripomnil, naj nikar ne pretiravam. Ko sem se nekoč prijavila na Nočni tek Ljubljanica, sem se naslednji dan nameravala udeležiti še kolesarskega maratona, takrat pa je rekel, da bo zaklenil vsa vrata in da ne grem nikamor. Malo se je bal zame, da se mi ne bi kaj zgodilo…''
Ko jo pobaram, kaj ji je pri teku najbolj všeč, odgovori: ''To, da pošljem misli na pašo, gledam rože in resnično uživam. Kadar tečem s prijateljico, vmes še kakovostno poklepetava.''
Navajena je bila, da jo na vseh tekmovanjih navijači glasno bodrijo. Aplavz ji je dal še dodatnega zagona.
''Kar potegne me, ko vsi ploskajo zame, kričijo in vzklikajo: "Bravo, Helena", "Super, Helena", " Dajmo, Helena". Kar hripava postanem, ker vsakomur odgovarjam in zaželim srečno...''