Intervju: O usodi upokojencev odločajo ljudje, ki jim je to področje „španska vas“...

Tokrat smo se pogovarjali z upokojencem Andrejem Šolarjem, sicer diplomiranim ekonomistom, ki od upokojitve naprej redno obiskuje Univerzo za tretje življenjsko obdobje (UTŽO). Na Univerzi ga je najprej pritegnil program Trgi, ulice in stavbe okoli nas, ki ljudem približa govorico arhitekture. Letošnje leto pa se vključuje še v program računalništva.
Foto: Freepik.com (slika je simbolična)
Foto: Freepik.com (slika je simbolična)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Ali drži, da upokojenci „nikoli nimate časa“? :)

Drži. Sam si to razlagam tako: ker čez noč nisi več izpostavljen tempu, ki sicer preganja zaposlene in njihov zelo limitiran prosti čas, postaneš prvič v življenju gospodar svojega časa. Namenjaš ga za stvari, ki so ti pomembne in to v takšnem obsegu, kot ti paše. Tudi to, kdaj boš opravil kakšno stvar ni nujno vezano več na rutino, ampak se stvarem posvetiš, ko si zanje primerno razpoložen in tudi to toliko časa, kot ti odgovarja. Zdi se, da se ne podrejaš času, ampak, da čas podrediš svojim prioritetam. In če jih imaš vsaj nekaj, ti dejansko časa primanjkuje.

Z mescem oktobrom se začenja novo študijsko leto tudi na UTŽO. Za kateri študijski program ste se odločili letos?

Zagotovo program računalništva, ki upokojencem nudi nujno potrebno opismenjevanje za uspešno kosanje z digitalizacijo vsega in v vseh dejavnostih. Če nadaljujem tudi sodelovanje v programu Tri ulice in stavbe okoli nas, pa še nisem odločen.

Že dlje časa obiskujete UZTŽ? Iz imena lahko slišimo besedo „univerza“, "študent" itn.. Ali gre zares za novo obliko študija oz. …?

Mislim, da je sta termina »Univerza« in posledično »študent« napačna in ne odražata celotne vsebine, ki jo UTŽO s svojim delovanjem nudi svojim članom. Zdi se, da je vloga UTŽO precej širša, kot je zgolj učenje. Gre za družbeno pomembno aktivnost, ki dobršnemu delu starejše generacije omogoča kvalitetnejše in vsebinsko bolj polno življenje, omogoča socialno povezovanje ljudi, kar je za starejše morda pomembnejše, kot si večina ljudi misli. Zato se ne počutim kot študent, ampak še vedno kot aktiven človek, ki mu obiskovanje UTŽO to potrjuje.

Obiskujete program Trgi, ulice in stavbe okoli nas. Zakaj ste se odločili ravno za ta program in kaj vse spoznavate, raziskujete v programu...? Kako ste aktivni znotraj programa?

Za ta program sem se odločil brez razloga, katerega bi znal pojasniti. Program je bil v osnovi zasnovan z namenom, da ljudem približa govorico arhitekture. Da s pridobljenim znanjem posameznik lahko na drugačen način gleda na svet okoli sebe, na mesto v katerem živi, da na potovanjih drugače spoznava nove kraje in da se delo arhitektov, ki oblikujejo prostor, v katerem živimo, lahko presoja na pravilnejši način.

Foto: Freepik.com

V program je največ vložila mentorica, arhitektka Meta Kutin, ki ji je uspelo, da je slušateljem odstrla zaveso v skrivnostni (posvečeni) svet arhitektov. Program se je pričel kot večina programov na UTŽO, kot klasična predavanja. Postopoma pa so se odpirale možnosti sodelovanja članov študijske skupine v vrsti projektov, tudi mednarodnih, ki so se lotevali različnih tem, vedno pa nekako povezanih z mestom, razumevanjem mesta, razumevanjem javnega prostora itd. Sodelovaje v takšnih projektih je seveda prispevalo v razvoj našega programa - nova spoznanja in tako je program Trgi, ulice in stavbe okoli nas, nadgrajeval sam sebe.

Pomemben del programa so bili ogledi zanimivih strokovnih razstav v društvu arhitektov DESSA, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ali v drugih institucijah. V okviru programa smo pripravili nekaj manjših razstav in z eno gostovali v Zagrebu na njihovi UTŽO. Med najzanimivejši deli so sodili ogledi novogradenj, obnovitev, ali nadgradenj objektov in prostorov, ki so nam jih predstavljali arhitekti, ki so posamezno delo zasnovali. Izkušnja, ko ti avtor prenove, recimo Švicarije, razloži kaj vse je bilo ob prenovi ene same hiše potrebno proučiti, kakšne omejitve spoštovati, kako se držati finančnih okvirov in ob vsem tem objektu uliti novo življenje in novo vsebino, je neprecenljiva. In spoznaš, da kvalitetno oblikovanje in urejanje prostora, stavb, bivalnih prostorov in skrb za kvaliteto javnega prostora ni zgolj akademska debata temveč potreba ljudi, ki se je premalo zavedajo.

Kako se vam je spremenilo življenje, od kar ste na UTŽO?

Težko bi rekel, da se mi je življenje spremenilo od kar sem na UTŽO. Zdi se mi, da bi se mi bolj spremenilo, če ne bi bil na SUTŽO. Pravzaprav mi je sodelovanje prišlo kar prav in vesel sem, da je tako.

Ali ste že pred upokojitvijo vedeli, da se boste vpisali na UTŽO ali ste se za to odločili naknadno?

Vedel sem, da UTŽO obstaja, imel sem neko, napačno, predstavo, kaj to je, ni pa se mi zdelo, da bo to pomemben del mojega življenja v pokoju. Obrnilo se je drugače in še dobro, da se nisem oklepal napačnih predstav, bolje rečeno predsodkov, ki marsikoga žal od UTŽO še vedno odvrača.

Kako ste doživeli to veliko prelomnico v življenju – upokojitev? Vas je bilo strah, ali ste se veselili?

Če sem odkrit, so se razmere in pogoji za delo v moji zadnji službi z leti slabšali in vedno lažje sem se srečeval z mislijo o upokojitvi. Ampak na tem mestu bi rekel nekaj drugega. Ob vseh življenjskih prelomnicah, ki jim je človek od rojstva izpostavljen, ima ob sebi ljudi, ki so s posamezno prelomnico že opravili. Zato te ti ljudje na novo prelomnico ustrezno pripravijo. Družba tako deluje in je tako organizirana, da so prehodi čez prelomnice, kar se da lahki. Recimo priprava na vstop v šolo, matura in sprejemni izpiti za fakulteto, pripravniški izpit na profesionalni poti, preverjanja ob napredovanjih itd. Nekako se zdi, da ljudje, ki ti stojijo ob strani ob posamezni prelomnici dobro vedo za kaj gre, saj so sami to že dali skozi. Lahko se potolažiš, da ne stopaš v neznano. V upokoj pa stopiš čez noč. V praznino. Sam. Brez priprave, brez načrta, brez družbene skrbi, kako se bo posameznik soočil s to prelomnico. Seveda so posamezniki, ki imajo polno idej in načrtov. Vendar mislim, da večina ljudi pred upokojitvijo tega načrta ni naredila. In potem se vsak znajde, kot ve in zna.

Foto: Freepik.com

Za piko na i pa upokojenec kmalu spozna še naslednjo grenko pravilo naše družbe: če so do točke upokojitve načelno o tvoji usodi tako ali drugače odločali ljudje z izkušnjami, ki življenje, ki ga živiš poznajo, ki so se s temami, ki jih je potrebno urejati profesionalno ukvarjali, se s točko upokojitve stvari postavijo na glavo. O usodi upokojencev odločajo ljudje, ki jim je to področje (upokojitev) „španska vas“, ki življenja in resničnih potreb upokojencev ne poznajo, ki se z upokojenci morda na osebni ravni srečujejo z ostarelimi starši (kar je po pravilu težka travma za družine), ki se z lahkoto oprimejo stereotipov o ljudeh, ki delajo gnečo v trgovinah in zdravstvenih domovih, ki naj bodo lepo zadovoljni na klopci v parku, če pa že imajo čas, pa lahko poskrbijo za vnuke, če je treba.

Z leti se na osnovi stereotipov oblikuje družbeni odnos do upokojencev, ki pa ga upokojenci ne morejo korigirati, ker v družbi nimajo več besede. Tako se v družbi lahko razpravlja o tem, da so pokojnine strošek, da je njihovo oblikovanje odvisno od dobre volje države, da je povečevanje pokojnin vedno vprašljivo itd. To pa je dokaj grenko spoznanje, ki ni prav dobro spričevalo za katerokoli družbo.

Kaj pa sicer radi počnete v življenju? Kaj vas najbolj navdihuje?

Rad pogledam dober film, rad imam glasbo in še vedno bi se kar vozil na okoli, spoznaval nove kraje, nove ceste, nove ljudi in njihove navade in to delam, kolikor se da velikokrat. Rad pa se tudi še malo ukvarjam s športom, če le gre. Navdih? Vsak dan ki pride, prinaša kaj dobrega, bodi „firbčen“ in obrestovalo se ti bo.

Ali kaj pogrešate sedaj, ko ste v upokoju?

Pogrešam čas, ko smo iz leta v leto živeli bolje, ko so se problemi s časom reševali in smo bili polni optimizma, realnega, ki ga je življenje iz leta v leto potrjevalo. In pogrešam to, da se družba s tako brezbrižnostjo in lahkoto odpove vsemu znanju in miselnim kapacitetam ljudi, ki odidejo v pokoj. Koliko znanstvenikov, profesorjev, doktorjev, ali pa če hočete obrtnikov se vsako leto upokoji. In njihove kapacitet smo vrgli v koš...

Kakšno sporočilo imate za vse, ki so tik pred upokojitvijo? Morda delite z nami kakšno vašo modrost...

Naredite si načrt, kaj boste počeli, bodite aktivni vsak dan, najdite si hobi, spletite si čim širše socialno omrežje in veliko hodite v naravo.

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Univerza za tretje življenjsko obdobje Intervju Učenje Upokojitev
Morda te zanima tudi:

V Cankarjev dom v Ljubljano prihaja že 22. Festival za tretje življenjsko obdobje

Od 27. do 29. septembra prihaja že 22. Festival za tret...

22. Festival za tretje življenjsko obdobje konec septembra v Cankarjevem domu

V Cankarjev dom v Ljubljano od 27. do 29. septembra pri...

Izšla je septembrska revija Vzajemnost

Še pred par desetletji so bolniki z rakom bolezen skriv...

Internetne prevare: Kako vas prevaranti "lovijo" s hitrimi zaslužki?

Na spletu nas neprestano spremljajo različni oglasi. Št...

Intervju: Ustvarjalnost starejši osebi nudi občutek namena in cilj, da ostane aktivna...

Vse več raziskav kaže, da ima ustvarjalnost neverjeten ...

Metka Klevišar: DOBRO SE JE NAUČITI VČASIH REČI TUDI "NE"

Pred dnevi je je znanka, ki je zelo ljubezniva in je tu...

Intervju: Preživimo vihar s pogumom in umirjenostjo

V sredini oktobra, natančneje 17. in 18., bo v Slovenij...

Priporočamo knjigo: Kreativna vizualizacija za začetnike

Priljubljen avtor Richard Webster v knjigi predstavlja ...

Astrološka napoved od 28. avgusta do 3. septembra (piše priznana astrologinja)

Teden rastoče Lune je pred nami, v nas bo več strasti, ...

Astrološka napoved od 21. do 27. avgusta (piše priznana astrologinja)

V naših očeh so pred nami še izredno zanimivi dnevi v m...

Pridružite se Univerzi za tretje življenjsko obdobje – zdaj je čas za vpis!

Si želite obuditi nekdanja ali razviti nova zanimanja, ...

Metka Klevišar: SO DO MENE V DOMU BOLJ PRIJAZNI?

Pred dnevi je ena od bralk v komentarju zapisala, da so...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2023 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.