Povedala vam bom zgodbo, ki je še kako resnična. Zgodila se je meni. In ker jo bom pisala jaz, bo morda malce pristranska, še vedno sem namreč užaljena in nisem še vsega predelala, ampak, bistvo boste znali izluščiti. Če pa se boste z mano še strinjali in napisali še kakšen komentar ali svojo izkušnjo, bom pa še toliko bolj vesela!
V našem društvu nas je zelo veliko. Ne bom pisala, katero društvo to je, ampak recimo, da se imajo fajn. Polno doživimo, veliko se naučimo, imamo različne dejavnosti, predavanja. Odkar sem vdova, ga redno obiskujem, stkala sem nekaj zares pravih prijateljstev.
Po naravi sem takšna, da rada vsem ustrežem. In kadar me nekaj razveseli, nekaj osrečuje, kadar sem dobre volje, se rada razdajam. To je pa skoraj ves čas!
Tudi za naše društvo sem se. Vsako sredo imamo sestanek. In pričelo se je povsem nedolžno, preko stave. Za šalo smo stavili, da tisti, ki izgubi, speče piškote. Pa je to doletelo ravno mene. Spekla sem piškote, z velikim veseljem, saj zelo rada kuham in pečem – se mi tudi vidi!
In kaj je bilo? Vsi so hvalili moje piškote, ko sem jih naslednjo sredo prinesla na sestanek. Takoj so pošli in nekateri so mi pritrdili, da tako dobrih pa še niso jedli. Kako mi je godila pohvala, kaj pohvala, sto pohval!
Pa sem se odločila in za naslednjo sredo spet nekaj spekla. Tokrat jabolčno pecivo. In tudi tega so med hvaljenjem pojedli. Naslednjo sredo pa domače čokoladne žepke, pa potratno potico, pa skutno pecivo, tudi kokosove kocke, lunine polmesece, šamrole, krem šnito, vse, kar sem prinesla je šlo v slast. Meni pa tudi v penzijo, saj nas je v skupini čez dvajset, jaz imam majhno pokojnino. Ampak, kako odnehati, če so se pa že vsi privadili temu, da jih ob sredah razvajam.
Pa sem tisto sredo prišla praznih rok. Tišina, začudenje, nato pa vprašanje, kje je pecivo. Povedala sem resnico, da zelo rada pečem, še rajši imam pohvale, stanja na računu pa malo manj. Tisti, ki imate majhno penzijo, dobro veste, kako je potrebno obrniti vsak evro!
Kimali so, nekateri so iskreno razumeli, spet drugi pa so bili tiho. Najbolj pa me je prizadelo, ko mi je prijateljica nekaj dni kasneje povedala, kako je nekaj naših članov, tistih, ki so najbolj glasno hvalili, za mojim hrbtom govorilo, da sem to rekla zato, da bi začeli zame zbirati denar. Lahko si mislite, kako zelo me je to prizadelo. Na kraj pameti mi ni prišlo kaj takšnega. Morda pa bi bilo dobro, da bi vsako sredo spekel pecivo nekdo drug. A na to idejo niso prišli. Jaz bi v temu primeru še pekla. Če bi pekli vsi, vsi vlagali svoj trud, čas in denar. Samo eden? Ne, ne, to pa ne gre!
Se strinjate z mano ali ne?
Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado!
Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne!