Res je, da dajem naši malčici mnogo več, kot v bistvu potrebuje. Tu mislim na materialne dobrine. Uživam, ko kupujem zanjo oblekice, kavbojke, majice, spodnje perilo, zelo rada pa ima knjige s pravljicami in take, kjer je treba zalepiti v besedilo ustrezne nalepke. Pravljice bi poslušala še in še, kar me veseli, saj je to zlato obdobje, ko lahko otročka okužiš s knjigami za vse življenje. Ko pride v Lendavo na počitnice, veliko pojeva skupaj, pred spanjem se pa zabavava z Jankom in Metko, Rdečo Kapico, Mojco Pokrajculjo, Muco Copatarico in drugimi, klasičnimi zgodbami, ob katerih sta rasla moja sinova, celo jaz! Kako napne ušesa, kako se ji svetijo oči, ko me posluša! Kako ji ne bi ustregla?
V teh, jaz jim pravim grenkih časih, so stiki med starejšimi in mladimi še kako nujni! Današnji upokojenci smo, vsaj zdi se mi, še tako polni energije, da jo kar težko pokurimo, veliko zmoremo in želimo biti v vseh pogledih koristni družbeni členi. Pomembno je biti mladim družinam v oporo, posebno tedaj, ko se pokažejo težave: nezaposlenost, finančne težave, čustveni problemi, krhanje vezi med mladima staršema. Do omenjenega rado pride, hitro in silovito. Ko partner začuti, da so otroci v »prvem planu«, se običajno začnejo rahljati vezi. Starejši smo občutljivejši na spremembe v svoji bližini, hitro zaznamo, če kje škriplje in če se da obzirno stopiti vmes, je to lahko zelo dobrodošlo, lahko v veliko primerih razreši težko situacijo. A treba je res biti zelo tenkočuten.
Zdi se mi dobro, če živi pod isto streho več generacij. Medsebojni vplivi so lahko izjemno pozitivni. Starejši imajo priložnost, da se od mladih naučijo veliko novega (računalnik, pametni telefon …), s svojo modrostjo pa lahko nevsiljivo vplivajo na mlade, da ne zabredejo v svoji ihti, ki je bolezen današnjega časa. Kakor opazujem, se mi zdi, da so mladi preveč neučakani. Vse bi radi dosegli v eni sapi: stanovanje, avto, potovanja, letovanja kar večkrat letno in podobno. Težko sprejemajo poraze, saj je današnja družba naklonjena le zmagovalcem. Hitro jih zgrabi malodušje, prehitro vržejo puško v koruzo. Ni vztrajnosti, trdne volje v boju za zadane cilje. Starejši smo potrpežljivi in v kritičnih trenutkih preudaren pogovor veliko prinese.
Res je danes vse drugače, kot je bilo, ko smo se osamosvajali in stopali v življenje mi, generacija iz petdesetih in šestdesetih let! Ni bil problem dobiti službo, še preden si diplomiral, ni bilo težko priti do stanovanja, kredita za avto ali pohištvo, lahko smo si privoščili veliko več kot mladi danes. Zdaj pa ni dela, ni stanovanj, ni kreditov, veliko mladih družin živi na plečih staršev, ker jim dohodki ne zadoščajo za preživetje. V brezupu odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom kot naši dedki in babice pred prvo vojno in po njej. Žalostno, res. V 21. stoletju, ko bi Slovenija lahko bila druga Švica, smo vse bliže temu, da postanemo druga Grčija. Občutek solidarnosti med generacijami se je prav v teh težkih časih na srečo močno okrepil, kar je seveda pozitivno, a naj bi bilo le trenutna rešitev, saj vsaka dolgoročna odvisnost od drugega zbija v človeku samozavest, samopodobo in nujno pelje v brezup, apatijo ali k čemu še bolj tragičnemu. Ali sploh kdo razmišlja o tem? Je sploh komu mar? Kakšni odrasli bodo vsi ti, ki leta in leta z diplomo v žepu postopajo v dolgih kačah na zavodih za zaposlovanje, da bi našli kakršno koli zaposlitev? To je nočna mora! Uničuje človeka, zastrupi duha in potiska vse globlje v depresijo. Toliko samomorov! Na vrhu evropske lestvice smo. Je sploh komu mar? Se oblast v državi zaveda, kako uničuje našo prihodnost? Grozljivo je, da očitno sploh ne!
Ko sem pred dnevi srečala v bloku mlado sosedo, tretjič nosečo, se mi je nasmehnila na svetu tako kot nekdo, ki ima v življenju vse niti v rokah. Rekla mi je: »Videla sem vašo vnukinjo iz Maribora. Čudovita deklica je in zmerom tako vesela …«
»Res, in tudi midva z možem sva zelo vesela, ko je pri naju na počitnicah,« sem odvrnila. Mlada ženska je pogledala po stopnišču, če naju morebiti kdo posluša, potem pa zaupljivo vprašala: »Bi lahko rekli snahi, naj mi odstopi ali posodi kaj dekličinih oblačil in obutve, ko jih bo mala prerasla? Saj veste, oba s partnerjem sva brez službe, starši naju vzdržujejo – v bistvu za nakupe nimava denarja.«
Samodejno sem prikimala, najbrž od osuplosti.
Ni bila videti zaskrbljena ali nesrečna, tudi nisem čutila, da bi ji bilo kaj nerodno zaradi izrečene prošnje. Zdelo se mi je čudovito. Optimistka, verjame v srečno rešitev, v dober konec. Borka. Poskrbela bo za svoje otroke, četudi bo varčevala na sebi. Samozavestna, četudi stoji na majavih nogah. Vedra, kajti otroci potrebujejo njeno vedrino. Če je vse to pri hiši, je dobljena že polovica bitke, kajne?
Ko bi bili vsaj dve tretjini Slovencev takšni!