Oba sinova živita z družinama v Mariboru, midva v Lendavi, in tako uživava z vnuki le ob vikendih, pa še to preredko, kajti kakor se draži bencin, tako so obiski najinih Mariborčanov vse bolj omejeni. Pa bi od srca rada videla otročke vsak dan, jih počuvala, ko zbolijo in ne morejo v vrtec, jih gledala rasti, spremljala njihov razvoj, rada bi, da bi vedeli, kako pomembni so nama, vsak posebej, saj je vsak po svoje svetlobni žarek v najinem življenju.
Triletna vnukinja kar rada pride v Lendavo na počitnice – kot sama pravi. Tu je lepo, saj smo veliko v naravi, ni prometnega hrupa, gneče v trgovinah, ljudje se poznamo med sabo in tako je marsikdo že spoznal tudi njo, našo »pojočo zvezdico«, kot ji pravim sama. Zelo rada poje, povsod, kjer se giblje, tudi v samopostrežnici, in ljudje imajo radi take vesele, komunikativne otroke. Njen železni repertoar so pesmice Pika, poka, pikapolonica pa Kuža pazi, Huda mravljica, Metuljček Cekinček … Zelo sem ponosna nanjo in jo seveda brezmejno ljubim. Takšne smo babice.
Ko mi doma namigne, da bi imela kinder jajce iz hladilnika, ker ve, da imam vedno kakšno na zalogi, me zapeče slaba vest. Snaha zmerom prosi, naj malčici ne dajem sladkarij. Saj mi je jasno, da čokolada ne koristi kaj dosti , da bi bilo bolje, če bi deklica namesto kinder jajčka pojedla jabolko, kaki, kivi ali kaj takega, a kaj, ko jo imam tako brezmejno rada! Je moja prva vnukinja, vnuka sta pa še premajhna, da bi lahko z njima navezala pristen stik. Še pride, gotovo. Pogosto ji povem, kako rada jo imam, ker se mi zdi, da mora otrok to čim večkrat slišati in občutiti, da se počuti varnega tudi tedaj, ko pride v družini do nesoglasij, prepira, v skrajnem primeru celo do ločitve staršev. Popolnega zakona pač ni in sama vem, kako sem bila vsa iz sebe, ko sta se oče in mama prepirala. Ker smo živeli v bloku - stanovanje je bilo za 5-člansko družino kar tesno - smo hčere vse videle in vse slišale. In otrok pač marsikaj po svoje razume, tudi malenkosti ga lahko bremenijo dolgo časa in obležijo na duši. Babice in dedki smo lahko vnukom varno zavetje, pristan v hudem viharju in to jim moramo povedati, pokazati, dokazati, da bodo razumeli, kako pomembni so nam.
Tako je to: svoje otroke imaš brezpogojno rad, kakršni koli že so, saj ostanejo otroci vse tvoje življenje, do vnukov pa požene globoke korenine posebna naklonjenost, ki pa ni nujno tako brezpogojna. Tudi sama vnukinjo večkrat oštejem, ji pridigam, čeprav je še res rosno mlada, a vidim, da razume. Sem pa tudi objektivna. Če mi kaj na njej ali v njenem vedenju ni všeč, ji povem, skušam razumljivo pojasniti. Kjer je ljubezen, so tudi meje. Vsega pač ne moreš tolerirati, spregledati, požreti. Starši marsikje grešijo, na kar jih je treba pravi čas opozoriti. Zamerijo ali ne, o stvareh se je nujno pogovarjati, kajne? Ni mi všeč, če otrok nima reda, če ponočuje skupaj s starši pri znancih in prijateljih, ni mi všeč, če ne jé pri mizi, ampak kje na kavču, med igračami, ni mi všeč, če starši , da bi potešili svoje želje, pozabijo na otrokove osnovne potrebe.
Ko sta bila sinova majhna, sva se z možem odločila, da imata prednost pred vsem drugim; to pa je pomenilo, da sva zanju enako skrbela oba, podnevi in ponoči, da sta hodila spat res vsak večer po risanki pred večernimi poročili, da nismo veliko hodili na obiske, kjer bi bila otroka »v nadlego«, da nisva puščala otrok pri znancih in prijateljih, da sva se odrekla potovanjem … Mladi se pogosto sploh ne zavedajo, kako zelo grešijo. Dedki in babice – zunanji opazovalci – pa zelo dobro vidimo dogajanje v družinah svojih otrok, čutimo, kakšen je njihov utrip. Starejšemu sinu moram pogosto poočitati, da se vse prerad izogne skrbi za otroka, hčer in sina. Snaha je izjemno požrtvovalna, pridna in ljubeča mama, a tudi njej občasno prekipi. Normalno. Ne moreš se iz dneva v dan od jutra do večera razdajati le otrokoma! Pregoriš – kot pregori preveč vnet učitelj po 38 letih službovanja. To vem po sebi in iz izkušenj. In to mojemu starejšemu nikakor ne gre v glavo! Razmišlja nekako tako: sem glava družine, služim za preživetje, torej imam po službi pravico do oddiha in počitka, ona je pa doma na porodniški, torej je njena dolžnost, da postori vse v zvezi z otrokoma in mi omogoči zasluženi počitek po službi. Vedno mu dam za zgled očeta – mojega moža. Zmerom mi je bil najmočnejša opora, vse, povezano z otrokoma, sva počela skupaj – in obrestovalo se je! Bila sta srečna otroka, v osnovni šoli, kasneje v gimnaziji in potem med študijem nista imela težav, zmerom sta se mi zdela zelo trdni osebi z jasnimi cilji, pokončna in »odporna« na vse zunanje vplive. Še danes sem izjemno ponosna nanju, skušam pa opozoriti na napake, ki jih storita. Čutim, da je to moja dolžnost, ker jima očitno nisem uspela privzgojiti vsega, kar je nujno za ustvarjanje toplih družinskih odnosov tudi v najtežjih časih – in ti, ki jih zdaj živimo, so za mlade gotovo trdi, zelo težki.