Na mestnem obrobju, nasproti ogromnega vrtnega centra, stoji domač bistro. Vzdolž pročelja je z lesenimi stebri podprt nadstrešek. Prostor je ograjen z nizko leseno ograjo. Leseni so pod, mize in stoli, celo topli marmeladni rogljički so postreženi na lesenih deščicah. Morda je kriv vonj po lesu ali počasi se poslavljajoče poletje, da tu živijo ljudje v nekem vzporednem, 'neihtavem' času. Obrtniki se ob jutranji kavi ležerno dogovarjajo o poslu, upokojenec s psom se zjutraj ob vsakem vremenu ustavi na šnopčku, pokadi tri cigarete in nadaljuje s sprehodom, urejena gospa mirno prebira knjigo in sreba čaj.
Že pol meseca se že pred sedmo uro zjutraj pri mizi ob zidu stikata dve glavi. Sladko hihitanje, dotiki rok, nošenja grižljajev drug drugemu v usta-početje sivolase dvojice, ki je sprva zbujalo začudenje in posmeh, zdaj stalni gostje skoraj ne opazijo več. Babica Meri in pogojni dedek Mitja sta si 'vzela dopust'. Njegov sin je na popotovanju po Indiji, njena hči je z možem in dojenčkom na počitnicah pri moževih starših na deželi. Tako se lahko brez zadrege dobivala tudi podnevi in ne le v poznih večernih urah, ko komaj čakala, da skočita med rjuhe. Rada se muckala, najpogosteje pa le poslušata dihanje drug drugega, se dotikata s hrbtoma in pomirjeno zaspita.
Odkar sta bila drug drugemu predstavljena in ugotovila, da imata skupne prijatelje, je Meri pogosto mislila nanj. S skupino sta se selila od zabave na zabavo. Priložnosti za objemanje in dotikanje so bile varno zavite v reden ritual srečanj prijateljev in znancev, ljubiteljev zastonjskih zabav-namenjenih kulturi, ali pa predstavitvi dragih žganih pijač, žlahtnih penin, manjkalo ni niti plesnivih sirov in pršuta … Potem sta izstopila iz gruče vandrovcev in se srečevala sama. Po osmomarčevski proslavi in nekaj kozarčkih je Mitja povedal Meri, da jo ima rad, ona pa je za pojem 'biti skupaj' našla novi sopomenki-varnost in zanesljivost. Dogovorila sta se, da zvezo zaenkrat prikrijeta, ker sta prestara in se določenih stvari v starosti ne počne več.
Stalni gosti skoraj nejevoljno dvigujejo glave, ko se nekega jutra iz avtobusa usuje gruča glasnih mladih ljudi. Le za vzorec je videti koga z manj prožnim korakom. Naenkrat so zasedene vse mize, stoli se nosijo tudi iz notranjosti lokala. Babica in spremljevalec se razveselita prešerne druščine, ko valovi mladosti pljusknejo tudi do njune mize in se lahko pretvarjata, da sta mlada. Sicer sta se itak že pred časom dogovorila, da uradno mejo za prestop med starejše občane dvigneta za pet let in se uvrstita še v srednja leta.
"Ali se peljete na izlet," ogovori babica dekle v kratkih hlačah, ki pristopi k mizi in prosi za prost stol. Gospodična razloži, da se je učiteljski zbor ob koncu počitnic odločil imeti sestanek na plaži v Strunjanu, ker uvidevni ravnatelj upošteva predloge mladega kolektiva. Vsi so že posedli, ko cesto prečka, po drži sodeč, šofer avtobusa. Babičin spremljevalec se zazre v gospoda poznih srednjih let.
"Glej, glej, tega gospoda poznam," zamrmra Mitja. Meri začudeno zazna, da se njen spremljevalec počasi krči kot volneno oblačilo oprano v pralnem stroju na temperaturi primerni le za belo bombažno perilo. Zgovorna množica glasno naroča, objemi in pozdravi pričajo, da se veseli ponovnega druženja. Šofer se ozira, želi sede popiti kavo, išče, nato pristopi k mizi. Prej nevidna dvojica postane vidna, ker je pri njuni mizi še edini prazen stol. Sledi vljuden priklon in vprašanje starejši dami: "Je še prosto?"
Meri prikima. Prišlek s pogledom zbegano oplazi Mitjo, a že v naslednjem trenutku ga pokroviteljsko lopne po hrbtu: "Kaj pa ti navsezgodaj na tem koncu mesta? Si pozabil, da v našem bifeju strežejo najlepše kelnerce?" Ne da bi počakal na povabilo, hrupno privleče stol in prisede. Šofer ne opazi, da Mitja še vedno molči. Obrne se k Meri in potipa: "In vi gospa, ste verjetno že opazili, da se najin prijatelj rad sonči v ženski družbi? Aja, oprostite, sem Jože, upokojen šofer- občasno še uporaben." Pomežikne in doda: "Tako in drugače!"
Meri zapoje že zlajnano predstavitev, namenjeno njenim ali Mitjevim znancem:
"Z Mitjo sva skupaj študirala in občasno predebatirava kakšen strokovni problem."
"Lepo, ti vsaj ni dolgčas, dokler se žena ne vrne," se Jože muzajoče obrne k Mitji. Meri uide vprašanje: "Žena? Tvoja?"
"Prav čudim se, da se je taka zapečkarica odpravila čez lužo, pa čeprav na obisk k bolnemu bratu," je gostobeseden Jože. Mitja nemo prikimava, Meri pa kar ne more verjeti. Jože se naslaja nad zardelim obrazom babice in bledico prijatelja ter z užitkom pristavil še piko: "Pa saj sta še poročena, ali ne?"
Sledi komaj slišen odgovor: "Nekako tako."
Besedi obvisita v zraku, vse ostale besede nepomembno izginejo v ničtem času.