Da se ne zredimo, vrtnarimo. In presenečeni ugotavljamo, kako vse na vrtu raste. Pro bono je poleg Corone beseda leta. Kdor ima penzijo, pa bo pisal zastonj. Kakšnega posebnega odmeva na mantranje tipkovnice, ki je črna kot hudič in trda kot aksa, ni. Pa saj ga človek niti ne čaka. Da te bodo v domovih vitalni upokojenci brali, je tako verjetna kot skorajšnje končanje Corone. Mogoče zdaj zapaše kako malo bolj pohujšljivo čtivo, si predstavljate zdaj avtorja in avtorico, da mu varuhi morale pokupijo celo naklado?
Da se samski ne potrudimo, da bi kako ali kakega spoznali, drži. Pa zdaj niti ne moreš kaj dosti spoznavati, že spoznanje da nisi okužen je optimistično. Trgovce pošteno skrbi naše zdravje, kaj vse nam bi prodali, da si ga izboljšamo. Situacija se izboljšuje, sploh na Primorskem. Drugje pa ne. Anekdot se spominjamo, kot tiste iz Vipave, kje bom pa srajco kupil? V Vipavi nikjer, zdaj pa samo preko spleta.
Pravijo, da naj pomagamo, pa veste kdo ima denar, pa naj pomaga, mi upkojenci ga komaj zase imamo. Da se draži, da bo kriza, ljudje ne bodo imeli kaj jest, če so imeli med vojno, bodo tudi zdaj. Še nekaj tednov karantene nas čaka, najtežja je za varovance domov. Mi, ki smo mlajši, zdaj je še čas, da poskrbimo za zdravje, da na stara leta ne bomo tam. Začeti je treba pri zmanjševanju porabe sladkorja, se odreči alkoholu, cigaretam in kavi, pa nič soli, zmerno življenje brez stresa.
Skrb kako in kaj, druženje še bo, nas mlajše pa bolj kot obiski po domovih, zanimajo obiski samskih, seveda ne bodo prišli na dom, a pri kakšnem kava-matu se kakšno ali kakšnega sreča. Previdnost ni odveč, da nam ta srečanja ne olajšajo denarnice. Dokler človeka ne spoznaš in se prepričaš o poštenosti in takih rečeh, je bolje ostati sam pri starših. Nekaj humorja v teh časih ne škodi, pa dobra hrana paše zraven.
Kot rečem:
Zdaj, ko se mi ni treba več boriti za slavo in denar, se lažje počutim.
Res že več kot mesec doma, a brez okužbe. Ostanite doma.