Pogosto pomislim, da je sedanji občutek, ko sem večino časa doma, podoben tistemu, ko se upokojiš in ostaneš doma. Pa je dom lahko vikend ali kateri drug kraj, vendar si doma. Doma si, ker si družbi odslužil in imaš zato pravico, da se umakneš, se upokojiš. In da te takrat prevevajo podobne misli, kot nas sedaj. To še posebno velja za mojo generacijo, ki se počasi približuje dnevu upokojitve.
Ostaneš doma. Za družbo nisi več koristen, si odslužil. Otroci te komajda še potrebujejo, vnuke nam vzgaja sistem in polno so vpreženi v svoje bitke za košček modernega sveta. In tako počasi toneš v pozabo. Pozabljajo te otroci, staršev morda nimaš več, stiki s prijatelji so vse redkejši.
Civilizacijski napredek družbe, kar bi pomenilo njen napredek v človekovih pravicah, med drugim tudi v pravici do dostojnega življenja, pa se meri po tem, kakšen odnos ima do svojih najranljivešjih članov. To so predvsem tisti člani družbe, ki ne prispevajo k gospodarski rasti. Ta odnos je potrebno skrbno meriti v normalnih časih. Še posebno pa je potrebno biti občutljiv v izrednih razmerah, kot so sedaj. Izjave, da zaradi tega virusa umirajo le starejše osebe in pri tem zamahniti roko, saj sami nismo v tej kategoriji, so zelo neodgovorne in necivilizacijske. Podobno obdobje smo že imeli v začetku 20. stoletja, ko je nori nemški voditelj avstrijskega rodu izjavil, da so pripadniki določenih narodov škodljivi za gospodarstvo. Kaj se je potem zgodilo, vemo vsi.
Upam in želim si, da bo po tej krizi, ko bo nevarnost mimo in bo življenje zopet teklo v normalnih vodah, obstajala v družbi pripravljenost za razpravo, kaj pravzaprav storiti s starajočo se družbo, s staro populacijo, ki je vse številčnejša. Kakšno mesto in veljavo dati starejši populaciji! To so že kar vsi po 50. letu starosti in v vseh letih po tem. Jih bomo še naprej porivali na rob družbe, čeprav počasi že predstavljajo večino slovenske populacije? Jih bomo še naprej gledali kot zdravstveni strošek in pa finančno breme? Bomo ob njihovi bolezni in umrljivosti, kot to marsikdo počne sedaj, pomisli, da virus za nas ni nevaren, ker umirajo le starejši. In zaradi tega lahko nadaljujemo s svojim slogom življenja, hodimo na izlete in skratka, skrbimo prvenstveno za svoje dobro počutje, saj se sami ne počutimo ogrožene?
Ali pa nas bo ta kriza le naredila bolj občutljive za ta vprašanja in bomo kot slovenska družba iz tega izšli bolj povezani in z večjim posluhom tudi za starejše. Biti star namreč ne pomeni, da si umobolen, da si neprišteven, starost ni bolezen. Starost je modrost, so izkušnje, starost ima čas, ima potrpljenje in še marskaj. Primitivni narodi, ki so živeli v plemenski ureditvi, so vedeli kako svoje stare ljudi vključiti v dobro vse družbe. Bomo znali in zmogli tudi mi, na pragu 21. stoletja? Bo Slovenija končno zmogla javno in resno spregovoriti o demografski sliki tega malega naroda in v dobro vse družbe čim bolj vključiti vse njene člane, ne glede na to, koliko v finančnem smislu doprinesejo k BDP-ju? Upam! V dobro vseh nas.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.