Nikita se spominja odraslih (sorodniki od obeh rejnikov), sedeli so za mizo in barantali z otroki. Nje ni nihče želel imeti ob sebi. Šele potem, ko je rejnik povedal, da to ne bo zastonj, se je ena od njegovih sestričen omehčala.
»Skupaj z 'bratoma'' me je vzela k sebi. Predstavljate si, kako smo se počutili. Čez noč so nas iztrgali iz varnega okolja, kjer smo bili ljubljeni. Ta gospa ni bila poročena, le sem in tja je k njej prihajal nek gospod, ki pa se za nas, otroke, ni prav nič zmenil. Judita, tako ji je bilo ime, nas je ob njegovem prihodu napodila ven, na igrišče, če je deževalo, pa nas je zaklenila v dnevno sobo, pred televizijo. Fanta sta že vedela zakaj, meni pa ni bilo jasno. Pripovedovala sta mi, da se Judita uleže in da se tudi njen obiskovalec sleče…Poznala sta že marsikatero podrobnost, s katero sta me dodobra prestrašila. A povsem nehote, to vem. Če bi bilo kako drugače, me ne bi vzela medse, in me varovala pred Judito, ki je imela težko roko, če ji ni bilo kaj prav. Občasno je prihajala tudi socialna delavka, pa moja učiteljica, bile so sošolke in so o marsičem, tudi o nas, otrocih, klepetale cele ure. Ne pomnim pa, da bi katera od njih kdaj prišla bliže in nas vprašala, kako smo. Moja 'brata' sta bila še bolj nesrečna kot jaz. Občasno nas je prišel iskat oče, oziroma rejnik, vendar nas je tudi hitro pripeljal nazaj. Njegova žena je imela hude bolečine, menda ji niti tablete niso več pomagale. Le takrat, ko je bila priklopljena na protibolečinsko infuzijo, je bila toliko pri sebi, da se je z nami, otroki, pogovarjala. Če je pocrkljala oba sinova, je tudi mene. Čez kakšno leto se je njeno zdravje toliko popravilo, da je sinova vzela k sebi, meni pa se je, žal, morala odpovedati. Na lastna ušesa sem slišala, kako se je Judita pogovarjala o moji usodi, češ, da ji ne pade na pamet, da bi si še bolj zafrknila življenje zaradi nekega pamža. Bilo je malo pred Božičem, ko so prišli pome in me odpeljali na nov dom. Jokala sem in cepetala, toda nič ni pomagalo. Ženska, ki naj bi bila moja rejnica, me je trdno prijela za roko, da sem od hipne bolečine zajela sapo. 'Če ne boš nehala, te bom tako švajznila, da se ne boš več pobrala,' je siknila tik mojega ušesa. V strahu, da se to res ne bi zgodilo, sem utihnila. Tiščalo me je tudi na stranišče, vendar sem se bala prositi, naj šofer ustavi. Ko so videli, da sem pomočila sedež, so vsevprek pričeli kričati name. Bodoča rejnica pa je zavzdihnila in rekla, da bo 'vsak tolar, ki ga bodo dobili zame, težko prigaran.',« je pripovedovala Nikita.
Najbolj jo je motilo, ker so se odrasli zmeraj pogovarjali tako kot da nje ni zraven. Bila je zelo razumno dekletce, četudi je bila še otrok, je imela več izkušenj kot marsikateri odrasel. Nenehno se je učila prilagajanja. Nagonsko je čutila, da je to edini način, da dobro pride skozi.
»V bistvu tudi novi rejniki niso bili slabi,« je v nadaljevanju poskušala omiliti svojo pripoved.
»Imela sem dovolj jesti, spala sem v svoji postelji in tudi tepli me niso ravno pogosto. Rejnica, ki sem jo morala klicati teta Zofi, je bila bolj nagle jeze, njenih klofut je bil deležen pač tisti, ki se ji je v nepravem trenutku motal pod nogami. Po poklicu je bila frizerka, vendar je pozneje naredila neko usposabljanje za rejništvo, zaradi tega dodatnega šolanja se je nenehno sklicevala na svoje znanje in se delala pomembno. Vedela je za svoje pravice, spominjam pa se, da so se pri njej oglašale tudi druge rejnice, ko so iskale kakšne nasvete. Že drugi dan me je ostrigla in počesala tako kot se je njej zdelo, da mi paše. Za svojimi dolgimi lasmi sem jokala kot dež, toda nič mi ni pomagalo. S kratkimi lasmi sem bila videti kot fant, bila sem tudi zelo drobna in velika za svoja leta.
Pri hiši je bilo nenehno veliko otrok. Nekateri so prihajali le za kakšen teden, drugi so ostajali mesec, dva. Nekateri so bili celo zelo nevarni, saj so živeli v družinah z veliko nasilja. Spominjam se enega, zmeraj je nosil črno kapo. Ko ga je rejnik okaral, je iz torbe, od katere se ni nikoli ločil, potegnil pištolo, da ga bo kar ustrelil. Takrat smo vsi, ki smo bili v tistem trenutku v dnevni sobi, utihnili, bili smo bledi kot smrt. Rejnik je skoraj padel v nezavest, tisti fant pa se je potem zasmejal, da itak ni mislil nič hudega. Vseeno je prišla policija, odpeljali so ga in po tistem ga nisem nikoli več videla. Nekoč so pripeljali tudi dva že na pol odrasla bratca in sestrico, ki sta bila drugačna, bolj počasna. Ko je bil čas, da gremo spat, sta vztrajala, da spita v eni postelji in to skupaj…«