Kapadokija - vrhunec Turčije

Turizem v Turčiji privablja milijone obiskovalcev in zelo uspešno polni državno blagajno. Zahvaljujoč odlični infrastrukturi, dobrim cestam, zelo ugodnim cenam javnega prometa, sodobno opremljenim avtobusom … lahko v lastnem aranžmaju brez težav prepotuješ Turčijo križem in počez ter tako prihraniš marsikateri evro. Splača se poskusiti.

Kapadokija (v stari perzijščini Katpatuka – Dežela lepih konj) obsega province Nevṣehir, Niǧde, Aksaray, Kiṣehir in Kayseri. Za center Kapadokije velja Goreme, kjer je narodni park (od leta 1985 pod Unescom), v katerem so na majhnem prostoru nastale najlepše kamnite skalne tvorbe ter pred mnogo stoletji zgrajene številne cerkve, kapele, samostani in podzemna bivališča Hetitov, kasneje preganjanih kristjanov ter prebivalcev Kapadokije, ki so v skrivnih zatočiščih našla varno zavetje pred različnimi vojskami.

Že v antiki je dežela slovela po vzdržljivih in cenjenih konjih. Tako je asirski kralj Asurbanipal (668-626 pr. n . št.), po zmagoviti bitki v Kapadokiji odklonil odkupnino poraženega kralja Thabala, namreč njegovo hčer in se je raje polastil 1500 žlahtnih konjev iz Kapadokije. V času perzijske vladavine v Kapadokiji so konji služili kot plačilo taks. Rimljani so kasneje pošiljali kapadoške konje celo v slovito rimsko areno Circus Maximus.

Nekoč, v sivi davnini, so področje prekrivala jezera, tropska močvirja z bogato vegetacijo in favno. Ko se je gorovje Tavrus na jugu dvignilo, so privrele na površje ogromne količine lave, kar je povzročilo oblikovanje »vulkanske dežele« Kapadokije. Vulkani Ercyes (3916 m), Hasan (3253 m) in Melendiz so poleg lave naložili še velike količine vulkanskega pepela. Tako je nastal tuf, ki je mehka kamnina in se ga da zlahka oblikovati. Prispevale so tudi eksogene ali zunanje naravne sile: erozija vetra in vode – nastala je pokrajina, podobna domišljijskemu svetu: stožci, dimniki, šiljaste gore, različne druge bizarne tvorbe. Ljudje, ki so živeli na tem območju, so spoznali prednosti naravnih danosti in si v vulkanski tuf klesali, dolbli bivališča, shrambe, cela podzemna mesta, religiozne objekte, celo gojišča golobov (Dolina golobov).

Prve sledi človeških rok izvirajo iz leta 6.500 pr. n. št. Tu so živeli Hetiti, ki naj bi bili okoli leta 1.600 pr. n. št. prvi prebivalci podzemnih mest Kaymakli, Derinkuyu, Özkoniak, Mazikoy in drugih. Ljudstva so prihaja in tonila v zgodovino, na prestolu so se menjavali najrazličnejši oblastniki, saj je bila Kapadokija od nekdaj strateško pomembno območje; tu se je vila znamenita svilna cesta in po njej trgovska, kulturna, ideološka ter religiozna izmenjava med vzhodom in zahodom. V bizantinskem cesarstvu je bila Kapadokija (Caesarea) pomemben zgodnjekrščanski center. Do leta 1071 je zraslo tukaj več kot 3000 krščanskih cerkva. Prvi kristjani so bili preganjani in skalna zatočišča v Kapadokiji so bila odlična skrivališča pred bizantinsko oblastjo, kasneje pred Seldžuki in drugimi agresorji.

Göreme
V Göreme smo prispeli sredi aprila. Muhasto aprilsko vreme se je izkazalo z močnim peščenim viharjem, ki je trajal kar večino dneva. Imeli smo »počivalni dan« in s hotelskega balkona le opazovali mestece, ki sicer ni nič posebnega, in njegov vsakdanjik. Turistični vrvež se še ni začel, tako da ni bilo težko dobiti strehe nad glavo. Veliko število hotelov, med njimi tudi tisti, ki nudijo sobe v stožcih, je samevalo. Cene so za povprečen evropski žep kar zasoljene: dvoposteljna soba od 120 lir navzgor (1evro = 2,34 lire), najem vozila 110 lir/dan, drag bencin, visoke vstopnine, vožnja z balonom 100 evrov ... Turistična ponudba pa je tudi v predsezoni pestra. Izbrali smo zeleno turo, 8-urno popotovanje po Kapadokiji, ki obsega ogled Derinkuya, treking po soteski Ihlara, ogled samostana in karavanseraja Selima, sprehod po mestecu v stožcih Uçhisarju, ogled Doline golobov, za piko na i pa obisk v predelovalnici poldragih kamnov (cena ture 90 lir/osebo). Zelo zanimivo in dobro organizirano!