Obred sema
Turistična sezona se še ni začela, tako v Göremeju, centru Kapadokije, ni bilo težko dobiti vstopnic za večerno predstavo v podzemnem gledališču v bližnjem Ortahisarju, kamor so nas odpeljali kar z minibusom turistične agencije. Pričakovanja so bila velika, prav tako radovednost. Lepo urejen prostor, uklesan v vulkanski tuf, z okroglim odrom v sredi, diskretno osvetljen z ljubkimi poslikanimi steklenimi svetilkami, umirjena glasba iz starinskih glasbil, tišina, ki opozarja na svečanost dogodka in pomirja, sprošča misli … V okrogli dvorani se nas je zbralo kakšnih sto. Precej sedežev je bilo praznih.
Sema ima sedem delov, od katerih ima seveda vsak del svoj pomen/simboliko. Prvi del je pesem hvalnica profetu Mohamedu, ki predstavlja božjo ljubezen. Sledi »pesem« bobna, ki pomeni božji ukaz za stvarjenje vesolja. Štirje glasbeniki na flavti, bobnu, citrah in lutnji Izvajajo skladbe iz 13. stoletja, nastale v šoli Mevlevi. Glasba sodi v t.i. »sufi«-glasbo. Nasproti glasbenikom je na poseben prostor položeno šejkovo pokrivalo, ki simbolizira najvišji duhovni položaj, center sveta in človekove misli. Tako je okroglo prizorišče z nevidno črto razdeljeno na dva polkroga. Na oder pridejo derviši v dolgih črnih ogrinjalih in s tipičnimi visokimi pokrivali iz filca na glavah – vodi jih šejk, ki je tudi vodja celotnega obreda, trajajočega dobrih 45 minut. Pozdravijo simbolno pokrivalo na svečanem podestu, pozdravijo vodjo obreda, pozdravijo se med seboj, nato pokleknejo na njim odrejen prostor nasproti glasbenikom. V 5. delu seme derviši odložijo svoja črna ogrinjala. Le-ta simbolizirajo grob, mrtvaški prt, visoka pokrivala pa nagrobne kamne. Ko derviši odložijo ogrinjala, s tem ponazorijo novo rojstvo in zasijejo v belini dolgih kril, pod njimi ozkih belih hlač, kratkih suknjičev, opasani s širokimi črnimi trakovi. Videti so kot ogromni beli metulji, tako krhki na pogled in ranljivi v svoji belini. Roke imajo prekrižane na prsih, dlani položene na ramena, s čimer ponazarjajo število 1 – enkratnost/enovitost boga. Nato se začnejo ob zvokih flavte Nay vrteti okoli svoje osi v smeri, nasprotni urinemu kazalcu. Iztegnejo roke, desno navzgor, da bi prejela božji blagoslov, levo navzdol, da podeli blagoslov svetu in ljudem. Njihovo gibanje je videti kot ples baletnikov, a gre za posebno obliko molitve. Derviši »zapustijo« realni svet in se skozi ekstazo približajo bogu. Vrtenje belih pojav v polmraku diskretno osvetljenega prizorišča te res prevzame. Tako mehko, brezšumno drsijo po odru kot sence iz onostranstva. Lahko vidiš zavzetost ali odsotnost na obrazih zaprtih oči, obrnjenih navzgor … Vrtenje traja lep čas, pomislim, da mora biti človek zelo skoncentriran, da ga ne odnese z odra. Najbrž je potrebno veliko treninga, dobra telesna kondicija in koordinacija gibov.
Sklepni del seme je petje verzov iz korana (sodelujejo vsi »nastopajoči«), nato še molitev za duše profetov, za deželo, domovino in potem si derviši spet ogrnejo svoje dolge črne halje, pozdravijo simbolno pokrivalo, svojega vodjo, pozdravijo se med seboj in zapustijo prizorišče. Odidejo tudi glasbeniki in sema je končana.
Res zelo nenavadno doživetje, vsekakor prijetno in pomirjujoče. Ker med semo ni dovoljeno ploskati ali fotografirati z bliskavico, je bila vsaka kolikor toliko uspela fotografija zadetek v polno. Presenečeni smo bili, kako zbrano, brez klepeta ali premikanja po prostoru smo vsi spremljali prireditev. Če bi igla padla na tla, bi jo lahko slišal!
V Kapadokiji je seveda še veliko stvari, ki pritegnejo obiskovalca. O tem prihodnjič.