Podzemna mesta
O podzemnih mestih Kapadokije poročata že rimski pisec, učenjak in častnik Plinij (23 pr. n. št. – 79 pr. n. št.) in grški politik Xenofon (426 pr. n. št. – 355 pr. n. št.).
Do danes so v Kapadokiji odkrili že 36 podzemnih mest, slutijo pa jih vsaj še 14. Največji in turistično najbolj razvpiti sta pa dve: Kaymakli in Derinkuyu. Znanstveniki menijo, da sta bili mesti naseljeni oz. v rabi že okoli leta 3000 pr. n. št. Prvi naseljenci naj bi bili Hetiti, ki so to območje obvladovali v času od 3000 do 1200 pr. n. št. Veliki hetitski imperij je imel svoje središče v Hatuši, nedaleč od Ankare. Kasneje sta bila Kaymakli in Derinkuyu zatočišče preganjanih kristjanov, koristili pa so ju celo še leta 1838, ko se je v njih ljudstvo skrivalo pred egiptovskimi četami. Še kasneje so kmetje višja nadstropja rabili za shrambe pridelkov ali za hleve, saj je pod zemljo stalna temperatura 8 stopinj Celzija.
Kaymakli so odprli za turiste v 60. Letih prejšnjega stoletja. Ima 8 nadstropij, od teh je za ogled odprtih 5. Vrhnje nadstropje obsega hleve in shrambe za živila. Sistem tunelov pelje v globino. V drugem nadstropju so bivalni prostori in cerkev z dvema apsidama. Najdeni so mlinskim kamnom podobni okrogli, do 1,5 metrov veliki kamni, s katerimi so zapirali prehode. V 3. nadstropju so našli granitni blok, ki je verjetno služil obdelavi kovin, predvsem bakra. V naslednjih nadstropjih so našli stiskalnice za grozdje (vino je del krščanskih verskih obredov), zbito zemljo, v katero so zatikali glinaste posode z živežem. Tu je tudi velika skupna jedilnica z ognjišči. Svetili so z baklami. Poraba kisika je bila torej velika, zato je bil potreben dober prezračevalni sistem, ki so ga zagotovili s prezračevalnimi jaški. Strokovnjaki menijo, da je v Kaymakliju lahko živelo od 3000 do 15.000 ljudi, vendar le krajši čas.
Kaymakli naj bi bil v antiki s tunelom povezan z 9 kilometrov oddaljenim Derinkuyem, vendar dokazov za to še niso našli. Podzemno mesto Derinkuyu – ime pomeni globok vodnjak – je večje od Kaymaklija, ugotavljajo pa, da so odkrili le četrtino vseh prostorov. Okoli 200 enot podzemnega mesta obsega 2500 m2, največja globina naselbine pa je 55 metrov. Obiskovalec si lahko v prvem nadstropju ogleda spalne niše, veliko jedilnico, kuhinjo z ognjiščem, vinsko shrambo in hlev za živino. V drugem nadstropju je cerkev z oltarjem. V 3. in 4. nadstropju so spet bivalni prostori in kuhinja, misijonarska šola, orožarna in krstilnica. Še niže je velika cerkev v obliki križa, skupni prostori za druženje, ječe in še niže porodnišnica/ali vrtec ter celo pokopališče. Vodni zbiralniki so bili na najnižjem nivoju mesta.
Spuščati se v globino podzemnih mest je res vznemirljiva izkušnja. Tesni temni tuneli, strma stopnišča, mrak in vlaga povzročijo, da te prevzame občutek utesnjenosti in težko si predstavljaš, da je v tem mračnem okolju na tako majhnem prostoru bivalo in živelo toliko ljudi. Vajeni smo imeti svoj intimni prostor, a tega v podzemnih mestih pač ni bilo. Za Derinkuyu so mnenja strokovnjakov zelo deljena: nemški arheolog dr. Thomas Krassman, ki je s svojo ekipo leta 2004 raziskoval podzemna mesta Kapadokije, je izračunal, da bi glede na prostornino doslej odkritih enot v mestu lahko tu živelo največ 5000 ljudi (ne pa 15.000 in več, kot navajajo nekateri drugi raziskovalci). In le za krajši čas! Gre za to, da bi za več kot 5000 ljudi težko zagotovili potrebne količine živeža, vode, kisika, najbrž pa bi bile tudi sanitarne razmere neznosne. Trdi tudi, da ne bi bilo smiselno podzemnih mest s tuneli povezovati med sabo, saj bi v primeru odkritja enega sovražnik v bistvu odkril vse.
Raziskave še potekajo. Kdo ve, kaj vsega bodo arheologi še izbrskali v podzemlju Kapadokije!
Plešoči derviši
Od leta 2005 je obred dervišev Mevlane, imenovan obred SEMA, pod zaščito Unesca kot svetovna duhovna dediščina človeštva. Že ko smo potovali v Konyo, smo razmišljali o tem, da se moramo obvezno udeležiti plesa dervišev. Drži, da je Konya tudi sama po sebi zanimiv kraj, a jo običajno že na prvi mah povežemo z derviši reda »mevlevi«. Red plešočih dervišev je bil ustanovljen v 13. stoletju prav v Konyi. Pobudnika sta bila mislec, mistik in pesnik Mevlana Dželaluddin Rumi in derviš Šemsi Tebrizi. Zamisel se je porodila iz prepričanja, da se vse v naravi nezavedno, nagonsko vrti. Kakor se vrtijo atomi v svoji strukturi, kri po človeškem telesu, življenje od spočetja do smrti, tako se neprenehoma vrti tudi Zemlja sama. Tudi v človekovi zavesti se dogaja vrtenje: misel je v začetku ponižna, nato se božansko povzpne, zahvaljujoč ljubezni, opusti svoj JAZ, dozori in se spusti na »tla«, zrel človek postane spet ponižen, kajti spoznanje/razodetje ga naredi skromnega pred veličino narave in boga. Tako z vrtenjem/kroženjem okoli svoje osi v nasprotni smeri od urinega kazalca Mevlanini derviši iščejo pot do spoznanja/razodetja, pot do Boga. Pri njihovem duhovnem iskanju je zelo pomembna glasba, ki spodbuja misli, jih obarva in prispeva k mističnosti plesa.
Zahvaljujoč Mevlani in plešočim dervišem je postala Konya pomembno romarsko mesto, v lepo urejen Mevlanin samostan – muzej se dnevno zgrinjajo stotine obiskovalcev. V muzeju je tudi zadnje počivališče misleca Mevlane Dželaluddina Rumija in članov njegove družine ter pomembnih predstavnikov reda, v samostanskih celicah pa zanimivo urejena zbirka, ki predstavi življenje dervišev, njihove pomembne predstavnike in predmete, ki so jih posamezniki uporabljali pri uresničevanju svojega poslanstva. Ker je bivši predsednik Atatϋrk leta 1925 prepovedal nastopanje plešočih dervišev, se je v Konyi oblikovala močna islamska opozicija. Še danes velja, da je Konya najbolj muslimansko mesto v Turčiji (močno versko vzdušje, ni moč kupiti alkohola, tu hodi največ žensk z rutami na glavi) . Kasneje jim je bilo (od leta 1954) dovoljeno na dan Mevlanove smrti, 17. decembra, plesati v Konyi za javnost, a ne v muzeju, temveč v športni dvorani.
Plešoči derviši so organizirani v več skupinah in njihove nastope – SEME – si turisti lahko ogledajo v Istanbulu, v Konyi ali v Göremeju, v Avanosu, Afyonu in morda še kje.
V Konyi nam nastopa dervišev ni uspelo videti. Na turistični agenciji smo izvedeli, da nastopajo za javnost le ob sobotah in to brezplačno. Svetovali so nam, naj povprašamo v Göremeju, kjer tudi deluje skupina plešočih dervišev. Ker smo bili itak namenjeni v Kapadokijo, nam je ustrezalo tako