Kirgizija - daleč proč od nemirnega sveta

Tu smo si oddahnili in si privoščili krasne dni sproščenosti, brezskrbnosti, daleč proč od nemirnega sveta. Trije popotniki (sin Andrej, mož Jože in jaz) smo presenečeni ugotovili, da Kirgizija v veliki meri spominja na naš domači kraj v Prekmurju.

Z letalom v Biškek
Zelo čudno je bilo, ko smo prišli na tadžikistansko letališče v Dušanbeju in uzrli letalo, ki naj bi nas prepeljalo v prestolnico Kirgizije – Biškek. Majhen ptič, komaj podoben resnemu potniškemu letalu, je čakal, da se vkrcamo. Stevardesa je rekla: «Sedite tja, kjer je prost sedež, vse bo v redu.« Prvikrat sem doživela, da na letalskih vozovnicah ni bilo številke sedeža.

Jakovljev 40 ima le 32 sedežev in prav toliko nas je bilo potnikov za Biškek. Sedli smo torej tja, kjer je bilo prosto. Po domače. Stisnjeni kot sardine v konzervi smo dobro uro čakali, da se dvignemo in v majhnem letalu smo se potili kot pujsi. Končno vzlet! Vse je šlo natanko tako kot pri velikem bratu boeingu 474 ali katerem od sorodnih velikanov. In polet je bil zelo miren. Skozi okna smo občudovali zasnežene vrhove pamirskih gora, širna prostranstva nenaseljenih, puščavskih pokrajin, ki jih prepredajo doline rek in soteske med planinami. Andrej, sin in navdušen geograf, je bil ves čas na preži s svojim digitalcem.

»Poglejta, to je Pamir! Še na Kitajskem bomo uživali v čudoviti pokrajini!« je razlagal, kajti midva z Jožijem sva bila kriva, da ni mogel na 6-dnevno pustolovščino po Pamirju. Ko smo se namreč ob prihodu v Tadžikistan, v Dušanbe, sestali s predstavniki agencije, ki naj bi nam organizirala 6-dnevno turo po Pamirju, se je izcimilo, da bi nas pustolovščina stala 1300 USD brez hrane in prenočišč. Z Jožijem sva menila, da je cena previsoka, glede na to, da razen razburljive vožnje in lepe pokrajine ničesar drugega v predlaganem programu ni bilo. Po tehtnem premisleku smo se potovanju po tadžikistanskem Pamirju odrekli in se odpeljali v Kirgizijo, kjer smo nameravali preživeti vsaj 8 dni našega poletnega potepanja. Nesmisel je pustiti se odreti le zato, ker si tujec v deželi. In prav to se vse prepogosto dogaja. V primerjavi z na primer južnoameriškimi agencijami nudijo tukaj premalo za ceno, ki jo postavijo, poleg tega pa nikoli ne veš, če bo dogovorjeni program res realiziran in če se cena ne bo od danes na jutri dvignila. Vse skupaj je v zraku …

No, prijetno smo bili presenečeni, ko nas je na letališču Manas v Biškeku pričakal predstavnik agencije Novi nomad s prisrčnim smehljajem in veselim pozdravom dobrodošlice v ruščini. Kar pogreje te pri srcu od tolikšne prijaznosti. Odpeljali smo se v Biškek, ki je kakšnih 30 kilometrov oddaljen od letališča. Med potjo smo izvedeli, da nas pričakujejo v pisarni turistične agencije, potem pa bo poskrbljeno tudi za prenočišče in dobro večerjo. Super! V primerjavi s Tadžikistanom 100: 1!

Živahna prestolnica nasprotij
Nedelja zgodaj zjutraj v Biškeku. Ker smo »jutranji« ljudje, smo že pred sedmo vzeli pot pod noge in krenili raziskovat prestolnico Kirgizije. Vse prazno, kar pusto, kot se za nedeljsko jutro spodobi. Široke ulice, polne zelenja, so šele prav zadihale prijeten jutranji hlad, stare, dostojanstvene stavbe pa so molče oprezale za zgodnjimi občudovalci. Mogočna poslopja pomembnih objektov spominjajo na socialistične čase, ko je vse, kar je bilo pomembnega, moralo biti monumentalno. A vidiš, da v daljavi rase sodoben svet, strnjene stanovanjske soseske kot pri nas ali kje drugje v evropskih centrih.

Iskali smo Leninov spomeniki, eden redkih, ki jih v času osamosvajanja in »trganja vezi« med sovjetskimi republikami niso nasilno odstranili. Našli smo ga tik ob glavni ulici Chuy na trgu

Ala-Too nedaleč od zgodovinskega muzeja. Nekdaj se je tudi trg imenoval po Leninu, potem so ga pa prekrstili , preimenovali so pa tudi kip (Erkindik ).

Zavili smo v Park hrastov, kjer so postavljeni izdelki sodobnih kiparjev, varujejo jih pa drevesa z mogočnimi krošnjami, pod katerimi si lahko spočiješ v prijetnem hladu. Začudilo nas je, kako zanemarjene so zelenice in cvetne grede sredi glavnega mesta.

Sede na polomljeni klopi pod hrastom smo preučevali gradivo o mitološkem junaku Manasu, ki je opevan v številnih besedilih, med ljudmi zelo priljubljen in velja za pravega narodnega junaka. Pripisujejo mu silno moč, junaštvo ter modrost in pa to, da je praoče Kirgizijcev, ustanovitelj naroda. Po njem se imenujejo številni kulturni in zgodovinski objekti v državi, tudi letališče v Biškeku.

Naš pogovor je zmotila mimoidoča domačinka, ki je vprašala, koliko je ura. Povedala sem ji, nasmehnila se je in vzela iz svoje ročne torbice tri jabolka za vsakega od nas. Od začudenja nismo prišli do besede. Ljudje me vedno znova presenečajo.