Ob jezeru song-kol
Sabir nas je vsak dan, ko je bilo mogoče, povabil na kakšno domačo specialiteto. Saj je bilo vse v aranžmaju, a vendar smo bili hvaležni, da se je tako trudil z nami. Zelo mi je teknilo z mesom polnjeno in kuhano testo, ki mu rečejo manti (manty). Zraven sodi pikanten preliv (čili s paradižnikom) in kumis, če tega ni, pa pride prav hladno pivo. Kuhajo tudi veliko testenin brez mesa, goste enolončnice s krompirjem in govejim mesom, ovčje meso pride redkeje v lonec, saj je precej drago. V glavnem je hrana zelo okusna, v marsičem podobna naši preprosti kmečki kuhinji.
Ob visokogorskem jezeru Song – Köl smo se naužili miru in lepot neverjetne stepske pokrajine na višini 3016 metrov. Kakor daleč seže oko le stepa, tam na robu obzorja pa v meglo odete planine. Modrina jezera, ki je kljub višini prijetno toplo, da se lahko mirno potopiš vanj, odseva na svoji kristalni gladini temne vrhove gora. Presenetljivo veliko planinskega cvetja smo našli na obali jezera in nedaleč proč: planike so pokrivale tla kot preproga, rumen mak se je zibal v rahlem vetru, veliko vrst encijana je kukalo iz nizke, šopaste trave. Enkratno! Krave, ovce, osli, kamele in veliko konj na prostranih pašnikih. Vsako leto priredijo na planjavi ob jezeru tradicionalni buzkaši, ki pritegne veliko turistov. Mi smo prišli žal prepozno, da bi prireditev doživeli. Znamenite konjske dirke prirejajo prvo nedeljo v avgustu. Gre za zelo star, precej grob, a atraktiven preizkus jahalnih spretnosti . Jezdeci tekmujejo v dveh ekipah. Cilj vsakega tekmovalca iz moštva je podati precej težko truplo ovce ali koze sotekmovalcu in ta naslednjemu, tako da ga ta ujame in jezdi dalje proti »vratom« nasprotnega moštva. Jezdeci morajo biti dobro izurjeni, fizično pripravljeni in zelo hitri. Omenjeno igro poznajo tudi druga nomadska ljudstva v regiji: Tadžiki, Uzbeki, Kazahi in Paštuni.
Ob jezeru postavijo pastirske družine svoje jurte že zgodaj spomladi. Presenetilo me je, kako preprosto in zdravo živijo ljudje tu gori v stepi. V bistvu vse, kar potrebujejo, dobijo iz narave: vodo za kuho in osebno higieno iz jezera, za kurivo zbirajo suhe živalske iztrebke, meso je pri roki, pijača (kumis, mleko) prav tako. Iz kravjega mleka pripravijo pastirice maslo, skuto, sir, celo jogurt in kurut (sušene jogurtove kroglice). Le moko, sladkor, zelenjavo in sadje jim prinašajo iz doline, iz Kočkorja. Zato so pa seveda zelo veseli, če jim turisti, ki pridejo sem gor, podarijo kaj od svojih zalog. Opazili smo pa, da gre zelo dobro v promet tudi vodka. Med jurtami smo našli odložene številne prazne steklenice ognjene vode. Ob jezeru se naglo razvija eko-turizem : pastirji imajo na razpolago jezdne živali, služijo si kot vodniki na peš-turah po širni okolici, turisti se lahko kopajo v jezeru in še kaj bi se našlo. Prava oaza miru, kjer smo se dodobra spočili, pozabili na vsakdanje skrbi in preprosto le uživali.
Proti Kitajski meji
Sabir nas je zapustil v Narynu, kjer smo še zadnjikrat nočili na kirgiških tleh. Opravičil se je, češ da vozilo, s katerim nas je pripeljal do Naryna, ne bi zmoglo naporne poti na visokogorski prelaz Turugart, zato nas bo prevzel drug voznik, tudi sodelavec agencije Novi nomad, ki prevaža turiste z džipom. Prisrčno smo se poslovili, saj nam je v minulih dneh kar prirasel k srcu.
V Narynu smo bili nastanjeni v starem »socialističnem« stanovanjskem bloku, kjer nam je simpatična upravnica bloka dodelila kar celo stanovanje. Med potepanjem po velikem, a precej pustem mestu, smo srečevali presenetljivo število vinjenih ljudi, moških, žensk, mladine. Prodajalne na glavni ulici so bile prepolne steklenic vodke vseh vrst. Poceni pijača, steklenica (7 dl) stane le 3 dolarje ( 118 somov). Ko smo gostiteljico previdno povprašali o tem, je povedala, da je nekdaj cvetoče mesto doletela prava katastrofa zaradi propada industrije, nezaposlenosti in to sta poglavitna vzroka za težave z alkoholizmom. V glavnem, mesto se nam ni zdelo ne prijetno in ne varno, zato smo nestrpno čakali, da krenemo dalje – proti Kitajski. V bistvu se nam je pa tudi mudilo dalje, kajti bil je petek, čez vikend pa kirgiško-kitajska meja na Turugartu ni odprta. Še dobro, da je Andrej vse, tudi najmanjše podrobnosti, preštudiral na spletu že pred odhodom zdoma.
Zjutraj nas je že čakalo pred blokom veliko vozilo in prijazen voznik. Pojasnil je, da nas bo spravil čez mejo, na kitajski strani nas bodo pa že čakali tamkajšnji poslovni partnerji Novega nomada, ki nas popeljejo v Kašgar. Povedal je, da je vse dogovorjeno in vselej »klapa«, kot je treba.
Krenili smo na dolgo, obenem precej naporno pot. Prvi del poti, ko smo se vozili še po asfaltirani cesti, je bil prijeten. Spotoma smo zavili z glavne ceste, da bi se ustavili pri starem karavanseraju Tash-Rabat. Vozili smo se kakšnih 15 kilometrov levo z glavne poti in prispeli v ozko dolino, usekano med mogočne gore. Na zelenih pašnikih smo lahko opazovali črede jakov, drobnice in kamel.
Tash-Rabat je bil v srednjem veku pomembna postojanka in zatočišče na svilni cesti. Tu so našli streho nad glavo trgovci in popotniki, obenem je dajal zavetje pred naravnimi ujmami in razbojniki, ki so plenili po dolini.
Od Tash-Rabata do Turugarta, ki leži na 3795 metrih nadmorske višine, je še krepkih 40 kilometrov vožnje po izjemno strmi, vijugasti makadamski cesti. Prometa je veliko, saj pomeni Turugart Kitajcem vrata v osrednjo, južno in zahodno Azijo. Tovorni promet je seveda prevladujoč, tu in tam pa smo srečali tudi kakšen turistični avtobus. Ko se približaš kirgiško-kitajski meji ,šele prav razumeš, kaj pomeni besedna zveza »bogu za hrbtom«. Visoka žična ograja se vleče kot mogočna kača kilometre daleč. Samo ograja, drugega ni, in zasnežene planine, sive skale ter puščava. Sam prelaz je velika zmeda. V eni koloni tovorna vozila, v drugi osebna in avtobusi. Vsi bi radi čim prej uredili prve carinske formalnosti, tisti temeljitejši carinski pregled pa bo sledil v 120 kilometrov niže ležeči Topi. Naš voznik, ki ima med cariniki znance, nas spravi naprej. V nekaj minutah smo na drugi strani. In še kakšen kilometer dalje se že srečamo s kitajskimi kolegi, ki čakajo, da nas bodo varno spravili do Kašgarja.