Potep po ulici Chuy nam je odkril sodobnejšo plat življenja v prestolnici. V nedeljskem jutru smo srečali veliko mladih, ki so se zbirali pred slaščičarnami, na klopeh ob lokalih s pijačo, klepetali in bili razposajeni kot pač vsi mladi. Sprehajalci so se ustavljali ob stojnicah z bižuterijo, cvetjem, celo nekaj samopostrežnih trgovin je na široko odprlo svoja vrata. Mesto je živahno utripalo, čeprav je bila ura komaj devet . Ustavili smo se ob velikih zastekljenih oglasnih deskah, na katerih so bili razstavljeni sveži izvodi časopisov in mimoidoči so prebirali stran za stranjo. Menda smo tudi pri nas nekoč imeli takšne »stenčase«.
Ko zaviješ z glavne mestne žile v mirnejše ulice, hrup poneha. Kot da bi vse mesto živelo le na ulici Chuy. Ustavimo se ob mogočni jurti, spomeniku neodvisnosti. Ogrodje jurte simbolizira zavetje, ki ga nudi domovina sleherniku, pod kovinskimi rebri stoječa ženska je pa gotovo ponazoritev korenin naroda. Jurta je simbol Kirgizije, na njenem »stropu« prepleteni oporniki so narisani tudi na kirgiški zastavi. Skratka, ko prideš v Kirgizijo, moraš preživeti vsaj nekaj dni med nomadi v jurti. Tudi mi smo sklenili, da brez tega ne bomo mogli doživeti vseh lepot dežele!
Issyk - kul
Pred hotelom nas je že čakal voznik agencije Sabir in krenili smo na pot. A preden smo se odpeljali iz prestolnice, nam je ob odprtem zemljevidu predstavil načrt popotovanja po Kirgiziji od Biškeka do Naryna oziroma do visokogorskega prelaza Turugart, kjer smo nameravali prestopiti kirgiško – kitajsko mejo. Povedal je, da naslednjih šest dni ne bo le šofer, ampak naš »osebni« spremljevalec ter turistični vodnik, saj je pri Novem nomadu zaposlen že vrsto let in ima bogate izkušnje. Govoril je rusko in seveda kirgiško, tako da smo naslednjih šest dni dobro razširili svoje znanje ruskega jezika.
Zavili smo proti jugu . Ceste so zelo solidne, tudi zato, ker so področja okoli velikega jezera Issyk-Kul center kirgiškega turizma. Sem prihaja (še iz časov Sovjetske zveze) veliko Kazahov in Uzbekistancev. Kirgizi razvijajo zanimiv model turizma. Zasnovali so mrežo zasebnih turističnih kapacitet, tako da turistične agencije preko svojih aranžmajev posredujejo goste, ki prenočujejo in se prehranjujejo pri domačinih. Tudi mi smo spoznali, kako to gre in priznati je treba, da se nam je zdelo imenitno. Srečali smo se z veliko Kirgizijci – domačini, pri katerih smo bili nastanjeni, spoznali njihov življenjski slog in marsikaj izvedeli o deželi ter njeni zgodovini. Povsod so se zelo trudili za naše udobje, pripravljali izvrstne domače jedi in zelo radi klepetali. Večina bremen leži na ženskah, ki se za turistično dejavnost načrtno usposabljajo preko seminarjev, kuharskih tečajev, medtem ko so moški člani družin zaposleni kje drugje. Ena izmed gostiteljic nam je zaupala, da ji je vključenost v turistično dejavnost osmislila življenje in odprla nova obzorja. Preden se je odločila za izobraževanje, je bila preprosta, zdolgočasena gospodinja, potem pa je morala začeti potovati v Biškek na seminarje, spoznala je nove ljudi, se začela učiti angleško in poletja ji popestrijo tujci, ki jih sprejema ter skrbi zanje. Zanimivo, kajne?
Na poti do Issyk-Kula smo si ogledali znameniti srednjeveški Buranski stolp, ostanek svilne ceste, in starodavno turško pokopališče s tipičnimi kamnitimi maliki. Mimo modrega slanega jezera Chuy smo po nekaj urah hitre vožnje že uzrli ob poti prve kirgiške jurte, v katerih so lično urejene majhne restavracije in prodajalne s hrano ter spominki. Videti so kot gobice sredi precej puste pokrajine, ki naglo ozeleni v bližini jezera Issyk-Kul. Ko se odpre pogled na neskončno modro gladino, te prevzame občutek, da si se pripeljal na morsko obalo.
Jezero Issyk-Kul je za Titikako v Peruju drugo največje visokogorsko jezero na svetu. Leži na višini 1609 metrov, veliko je kar 6236 kvadratnih kilometrov, dolgo 178 km, široko 60 km in globoko do 702 metra. Domačini ga imenujejo Srce Tienšana, kajti obdaja ga gorovje Tienšan .Zanimivo je pa to, da gladina jezera kljub izjemno nizkim zimskim temperaturam (tudi do -4o stopinj C) nikoli ne zamrzne. Vzrokov je več, eden izmed njih je pa ta, da je voda v jezeru slana. V času ZSSR, ko je bila Kirgizija del velike skupne države, so v jezeru preizkušali torpede, zato je vprašanje, kaj vse se nahaja na njegovem dnu. Našli so pa ostanke potopljenega mesta – in okrog tega so se spletle številne zgodbe. Ena od njih pripoveduje, da naj bi bil nekoč sredi jezera otok, na njem naselje in na otoku naj bi bil skrit bajni Džingiskanov zaklad pa tudi njegovo truplo. Raziskovalce še vedno vznemirja vprašanje, kje je mongolski osvajalec našel kraj svojega zadnjega počitka, in tudi to, kje so skriti njegovi bajni zakladi.
Nastanili smo se pri družini v vasici Tamchy na začetku severne obale jezera. Sabir je šel svojo pot in nas prepustil skrbi domačinov. Toplo in prijazno so nas sprejeli v svoji sicer preprosti in skromni družinski hiši na obali jezera. Na dvorišču smo ugledali čisto pravo jurto. Gospodinja nam je povedala, da bomo v jurti jedli, ker je za spanje dovolj sob v hiši. Razkošje: le deset korakov je bilo treba stopiti in že smo bili na obali, kjer nas je presenetil turistični vrvež. Vroč popoldan in prijetno topla jezerska voda sta zvabila na »plažo« stotine kopalcev. A obalo smo si delili z osli, purani, telički, konji, kokošmi, celo nekaj gosi se je sprehajalo naokoli in kamela je prišla mimo, da si se lahko fotografiral z njo. A to še ni vse! Najbolj so nas presenetili mogočni kupi smeti in odpadkov, povezanih s kopalci: od plastenk, pločevink, vrečk pa do ostankov pečenk, lubenic in dinj pa še česa. Nikogar ni motilo! Za naše razmere nepredstavljivo.
Prijetno topla slana voda je bila odlična osvežitev, ob ledeno hladnem pivu pa smo navezali sike z najbližjimi sosedi, starejšima paroma iz Kazahstana. Moška sta takoj ponudila še vodko in pečenko iz vrečke pa dinja je šla pod nož in vse je bilo tako, kot da se poznamo že od nekdaj. Res prijazni ljudje odprtih src.