Gospa, s katero sva se večkrat srečali, je tožila, kako težko je z možem, ki je postajal vedno bolj dementen, uhajal je z doma, taval po mestu, se slačil in počel še veliko drugih stvari, kar je zelo oteževalo družinsko življenje. Nazadnje ni preostalo nič drugega, kot da so našli zanj prosto mesto v bližnjem domu in se je preselil tja. Žena ga je vsak dan obiskovala, kar pred epidemijo sploh ni bil problem. Življenje doma se je umirilo, žena in hčerka z družino so zaživeli spet malo laže. Žena pa kljub temu ni bila povsem zadovoljna in je tožila: "Zdaj sem res v marsičem razbremenjena in vem, da je za moža dobro poskrbljeno, toda kljub temu mi sem in tja v srcu zagloda dvom: Ali sem naredila prav ali ne, da sem ga pustila oditi v dom? Toda verjemite mi, da res nisem mogla drugače." Poslušala sem jo in jo razumela. Ni mogla drugače. Zdaj lahko ljudje, ki to spremljajo od daleč, dajejo najrazličnejše pripombe, kako bi se to dalo rešiti drugače, toda nihče ni tega preizkusil v njeni koži. Verjetno se marsikomu dogaja podobno. V veliki stiski so se odločili tako in zdaj včasih zagloda dvom.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.