Milena Miklavčič: "Verjemite, ni hujšega, kot molčati, ko bi morali spregovoriti"

Spominjam se let, ko sem bila še ''siva miška''; bala sem se avtoritet, zlasti še, če so bile glasne in če niso dopuščale drugačnega mnenja. Odraščala sem v okolju, kjer je na splošno veljalo, da so – zlasti ženske- če preveč govorijo, čveke in klepetulje. Tudi v osnovnošolskih klopeh se je dogajalo, je bilo znanje dečkov vredno več kot znanje deklic. Strašno rada sem nastopala, a kaj, ko se je vsak prihod na oder izkazal za veliko polomijo. Če se nisem spotaknila, sem pozabila besedilo, včasih je malo manjkalo, da bi se, ker se mi je začelo temniti pred očmi zaradi treme, zgrudila na tla.

Pogosto se mi zdi, da bi bilo moje življenje veliko lažje, če bi me starši vzgajali z besedami, da človek toliko velja, kot zna. Če na navzven, pa vsaj v svojem srcu.

Na srečo sem začela potem delati na radiu, splet nič kaj prijaznih okoliščin pa je botroval temu, da sem se na dokaj nenavaden način otresla strahu. Nekoč je gospa, ki je v ''Zakajčkovem kotičku'' brala moje pravljice, zbolela. Radijski tehnik me je- meni nič tebi nič- porinil v studio, zaklenil vrata, odprl mikrofone in rekel:«Znajdi se!« Samo dvoje sem imela na voljo: da se uderem v tla od strahu ali pa odprem usta in berem. Izbrala sem slednje.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker s(m)o uničili na nek način v davni preteklosti ''pohabili'' generacije s tem, ker smo jim vtepali v glave, da pa oni nimajo pravice, da na glas povedo svoje mnenje. Da se izpostavljajo.

Žal so posledice vidne še danes, saj je del državljanov vedno znova v šoku, ko sliši, da spregovorijo tisti, ki nekako ne bi smeli.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: "Včasih je bil moški glava družine, danes o tej funkciji marsikdo lahko le sanja."

Nezaslišano!

Predstavljate si žensko, poročeno, s štirimi otroki, verno, doma s podeželja, ki začne vtikati nos v intimne zgodbe prednikov. Prijateljice so me svarile, da me bo to še ''drago stalo''! Da bodo morali ''prenašati'' sramoto zaradi mojega početja tudi otroci! Na srečo se to ni zgodilo.

Spominjam se, kako sem jih nekoč naložila v avto in potem smo se s Škodo ''zgodovinske vrednosti'', odpeljali k prijatelju duhovniku, ki je služboval nekje na Koroškem. On je bil tisti, ki mi je prastar slovenski pregovor Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi omenil. Pred drugo svetovno vojno so ga imeli predniki pogosto na jeziku. To so mi lansko leto, ob obisku Slovencev v Torontu, potrdili tudi prisotni na predavanju, ki sem ga tam imela o svojih knjigah.

V pregovoru se skriva ogromno simbolike. Ogenj lahko predstavlja tudi čustva, z ritjo so označevali hinavske, klečeplazniške posameznike, ki jim ne moremo zaupati, kače pa so predstavljale moški organ, ki so se ga morale bati zlasti mlada dekleta. Potem pa mi je sošolec Miha Naglič omenil, da ga je v svojem leposlovju uporabljal tudi najin rojak, pisatelj in naivni slikar Jože Peternelj - Mausar.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: "Veliko ljudi je sram obujati tovrstne spomine, mene ni."

Predstavljate si, da bi se zaradi neprijaznih govoric in opravljanja na moj račun, umaknila kot kakšna reva! Da bi ustregla ljudem, pa da bi zaradi lažne spodobnosti, za svoje knjige izbrala kakšen drug naslov!

Pregovor se je zlil z zgodbami in postal eden bolj prepoznavnih knjižnih naslovov v slovenskem prostoru.

Verjemite, ni hujšega, kot molčati, ko bi morali spregovoriti!

Živimo življenje različnih hitrosti.

Hočemo ali ne, priznati si moramo, da so med nami takšni, ki so z eno nogo že v 22. stoletju, drugi se miselno komaj poslavljajo od 18. stoletja. Nekaterim je dnevna uporaba umetne inteligence že rutina, drugi še zmeraj vztrajajo pri stacionarnih telefonih in pranju perila na roke. Da o tem, kako zacementirana so njihova stališča glede vloge ženske v družbi, ne govorim!

Če pustimo želje po zdravju ob strani, je bila moja babica, na primer, srečna, kadar ni bila lačna, da je sem in tja lahko kafeturila, da je imela lastno marelo.

Moja mama je bila v petdesetih letih srečna, ker ni umrla na porodu, pa če sta z očetom našla zidarja, da ji ni bilo treba pri hiši, ki sta jo zidala, sami delati vsega …

Jaz sem bila srečna, da so moji štirje otroci lahko šli v šole, bili pridni in uspešni. Imela sem svoj denar, lahko sem si kupovala knjige, imela sem svoj avto, šla sem kamor koli, ne da bi mi bilo treba na kolenih prositi moža za dovoljenje.

Zmanjkuje nam časa

Zdi se mi, da še nikoli v zadnjih sto letih ni bilo toliko medgeneracijskih travm, kot jih je danes. Nekoč so bile družine velike, ta mladi so vedeli, da morajo preživljati starše. Dokler so lahko, so brkljali okoli hiše, kuhali za vse, pletli, skrbeli zato, da je bil štedilnik ves čas topel. Ko so prihajali otroci iz šole domov, zaradi starih staršev, neporočenih tet in stricev, niso bili nikoli sami.

Danes je bistveno drugače. Generacije so med seboj ločene, mladi tudi v resnici nimajo časa, da bi starše obiskovali in skrbeli zanje. Le-ti v najboljšem primeru, skupaj s svojimi spomini, pristanejo v domovih za ostarele.

Prejšnji mesec so pokopali Martino. Živela je sama, in če je ne bi čisto slučajno našel poštar, kdo ve, kdaj bi izvedeli, da je umrla? Njena hči živi na Novi Zelandiji, dva neporočena sinova v ZDA. Imela je vnuka, a so ga pokopale droge. Sosedje so prosili duhovnika, da je opravil lep pogreb. Njena hči, ki je prihitela domov šele štirinajst dni za zatem, se je jezila. Češ mama ni bila verna. Sosedje, ki so sami plačali vse potrebno, so le s težavo izterjali denar za stroške. Za prodajo hiše in nekaj zemlje je pooblastila odvetnika. Očitno pa je pozabila poklicati kamnoseka, kajti nič ne kaže, da bo Martinin skromni grob kdaj urejen.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: Ženska je bila od vraga, ni pretepala le moža, nasilna je bila tudi do...

Pri nas živimo tri družine po eno streho. Vsak v svojem nadstropju, eden od sinov pa si je ustvaril dom v neposredni soseščini. Skupaj sobivamo že dvajset let in to brez problemov. Zakaj? Z možem se zavedava- sicer težko, a gre, če se potrudiva- da morava biti kot najstarejša tudi najmodrejša. Najbolj popustljiva in odpustljiva. Brez težav bi lahko bila nergava, sitna, tečna. Lahko bi komandirala, mislila zgolj nase. Pa tega ne počneva. Ogromno sem se naučila od svojih sogovornic in tudi iz lastnih napak.

Če kaj, si želim, da bi bilo naše sobivanje tudi v tretjem življenjskem obdobju prijetno, srčno, lepo. To pa se lahko dogaja le, če mladim dajava tisto, kar želiva, da od njih tudi dobivava.

O AVTORICI PRISPEVKA: