Vsak človek, pa naj si bo mlad ali star, če je zdrav, želi biti produktiven, želi svoje znanje deliti in biti del celote. Starostna meja je vse bolj zabrisana, kdo je torej tisti, ki si upa postaviti starost, po kateri naj bi si človek želel umika.
Tako kot mlajši, so tudi starejši ljudje danes informirani. Živijo v modernem svetu, mimo tehnologije enostavno ne morejo več, če želijo kvalitetno življenje, jim drugega, kot uporabljati vsa socialna omrežja, niti ne preostane. Poznajo stanje politike doma in po svetu, organizirani so, dodatno se izobražujejo. Danes se tudi starejši ljudje srečujejo, upokojenci so vse bolj aktivni, sodelujejo pri oblikovanju družbe. Kamric, kamor so se nekoč zapirali, ni več.
Da si starejši želijo le miru, ne drži. Tako, kot vsak človek, si zaželijo nekaj miru, kar pa ne pomeni, da nočejo več biti del družabnega življenja. Dejstvo pa je, da se velikokrat nočejo vsiljevati, morda menijo, da njihovo znanje ne potrebujejo. Prav zato morda včasih dajejo vtis nekoga, ki se želi umakniti v samoto, ampak s tem, ko niso v ospredju dokažejo le, da so dobri opazovalci in da so se z leti naučili potrpežljivosti, ki je danes čedalje bolj redka lastnost.
Človek, ki se ves čas izobražuje, ki trenira svoje sive celice vse življenje, ne nazaduje za mlajšo generacijo. Umska aktivnost ne zastara, informacije ostanejo. Morda so starejši celo v prednosti. Znajo se disciplinirati, navajeni so padcev in ne odnehajo, držijo se točno zastavljenega cilja. In tega osvojijo. Morda počasneje, kar pa lahko pomeni, da tudi z večjo gotovostjo.
Človek, ki se uči vse življenje, duhovno napreduje. In tukaj leta ne igrajo vloge.
"Nič ni samo po sebi niti dobro niti slabo; takšno narede šele naše misli."
William Shakespeare