Maja 2006 se je na Inštitutu za staranje v Newcastlu, kjer sem trenutno zaposlen na področju raziskav celičnega staranja, začela t.i.
študija Newcastle 85+. Njen glavni namen je bila ocena zdravja najstarejših, njihovega biološkega, kliničnega in sociološkega stanja ter prepoznanje dejavnikov, ki največ prispevajo h kakovostnemu življenju starostnikov.
V študijo so zajeli več tisoč razmeroma zdravih in samostojnih prostovoljcev iz lokalnega okolja, starejših od 85 let. V naslednjih letih so jih raziskovalci večkrat obiskali na domu, kjer so na podlagi vprašalnikov ter osnovnih fizioloških, fizičnih in mentalnih testov celovito ocenili njihovo zdravstveno stanje, svojo oceno pa so dopolnili še z zdravstvenimi podatki pridobljenimi izven študije, npr. pri rednih zdravniških pregledih. Študija, ki še poteka (nadaljevala se bo do smrti zadnjega udeleženca), je tako po svoji velikosti, kot fokusu, nekaj posebnega, med sicer vedno pogostejšimi študijami staranja. Večina rezultatov študije je zajeta v bazi
objavljenih znanstvenih raziskav.
Še posebej zanimivi so rezultati študije zaradi njenega fokusa na starostnika kot celoto, na celovito zdravstveno in psihološko stanje posameznika. Ugotovili so, da so nekatere bolezni in fiziološka stanja pri starostnikih precej bolj pogosta, kot smo mislili do sedaj: povečan pritisk, ateroskleroza in blažji infarkt se pogosto pojavijo, ne da bi bili diagnosticirani, zato starostniki niso deležni optimalne zdravstvene oskrbe. A verjetno je bolj kot klinične ugotovitve, zanimiv vpogled v kakovost življenja obravnavanih starostnikov, ki je podrl marsikatere v družbi prisotne stereotipe. Udeleženci nad 85. letom starosti so se namreč sami ocenili za srečne, v povprečju celo precej srečnejše od mlajših generacij (ki so v drugih študijah odgovarjale na podobne vprašalnike), in precej bolj samozadostne, kot je splošno prepričanje. Kljub zavidljivi starosti jih je 80 odstotkov pet let po začetku študije (za kasneje podatki še niso na voljo) živelo v lastnih gospodinjstvih brez potrebe po večji zunanji pomoči, večina se jih je redno udeleževala starosti primernih športnih aktivnosti, bili so aktivno vključeni v družinsko življenje, nekateri so celo pomagali pri varstvu novorojene generacije.
Vsi udeleženci sicer niso imeli enake sreče. 20-im odstotkom se je zdravstveno stanje v obdobju petih let od pričetka študije poslabšalo do te mere, da so potrebovali dnevno in intenzivno nego, večinoma zaradi starostnih možganskih bolezni. Starostniki so bili tako razdeljeni v dve skupini in identifikacija potreb obeh skupin je za družbo, kjer se delež starostnikov hitro povečuje, izredno pomembna. Leta 2030 v Angliji pričakujejo pet milijonov starostnikov nad 85 let (7 odstotkov populacije). To pomeni kar milijon posameznikov, ki bodo potrebovali stalno nego povezano s specifičnimi boleznimi, s katerimi se soočamo v visoki starosti. Hkrati pa je izjemnega pomena tudi ugotovitev, da je kvaliteta življenja starostnikov lahko zelo visoka, njihov prispevek k delovanju družbe pa ob pravilnih ukrepih, za katere se morajo v naslednjih letih zavzeti zahodne države, nikakor ne more biti zanemarljiv.
Raziskave staranja
Raziskav na področju staranja je v zadnjih letih vedno več. Delno je vzrok temu spremenjeno demografsko stanje in z njim povezani ekonomski stroški, ki se jih večina zahodnega sveta še kako zaveda in boji.
Glavni vzrok pa se skriva v iskanju skrivnosti staranja, za katerega se je izkazalo, da ga razumemo mnogo manj, kot smo mislili poprej. Po 2. svetovni vojni so znanstveniki ugotovili, da se je povprečna človeška življenjska doba v 20. stoletju povečala mnogo bolj, kot je napovedovala do takrat prevladujoča teorija programiranega staranja (nekakšne notranje biološke ure, ki ima na voljo samo določeno število tik-takov). Prišle so nove teorije, med njimi je bila še danes najbolj vplivna teorija, ki kot vzrok staranja razume akumulacijo poškodb in napak, ki jih naše celice in telo pridobijo tekom življenja.
Če ta hipoteza drži, je staranje vendarle lahko obvladljivo, saj je potrebno za počasnejše staranje zgolj znižati vplive virov teh poškodb. Teorija je bila delno potrjena s strani eksperimenta, ki je v zadnjem desetletju potekal v večini evropskih držav, in v katerega je bilo zajeto njihovo celokupno prebivalstvo: prepoved kajenja v javnih prostorih. Cigaretni dim je namreč vir strupenih snovi, ki povzročajo nastanek velike količine prostih radikalov v naših celicah in so tako vir poškodb, ki naj bi se akumulirale med staranjem. Na Škotskem so kajenje prepovedali pred približno sedmimi leti, pred kratkim pa so objavili prve izsledke, ki kažejo, da se je število otrok z astmo do danes znižalo za 20 odstotkov, a še bolj presenetljivo je, da so v petih letih državljani Škotske pridobili eno leto na pričakovani življenjski dobi. To je kar dvakrat več, kot so napovedovali trendi v prejšnjem desetletju, in kaže, da je mogoče s spremembami življenjskega sloga narediti velike korake k bolj zdravemu staranju.
Še ob koncu 20. stoletja se je večina raziskav v staranju ukvarjala predvsem s preučevanjem in povečevanjem življenjske dobe (večinoma preprostih organizmov, na katerih je lažje izvajati eksperimente). V zadnjem desetletju pa se je pozornost raziskovalcev preusmerila v povečevanje zdrave življenjske dobe, torej časa, ko je organizem v kar najboljšem zdravstvenem stanju. A zakaj? Ali ne bi bilo bolj smotrno namesto v raziskave staranja vlagati v raziskave posameznih starostnih bolezni? Nikakor ne!
Če imamo raziskovalci staranja prav, so namreč vse starostne bolezni, od raka do osteoporoze, diabetesa in bolezni srca in ožilja posledica zelo podobnih ali celo identičnih procesov, ki jim z enim izrazom pravimo biološko staranje. Če bomo razumeli biološko staranje, potem bomo bolj uspešno ne samo zdravili, temveč tudi preprečevali nastanek starostnih bolezni. Stranski učinek tako pridobljenega znanja pa bo tudi mnogo daljša življenjska doba.
Prihodnjič si boste lahko prebrali, na kakšen način znanstveniki preučujemo staranje. Veliko se je mogoče naučiti ob primerjalnih analizah staranja živalskih vrst - zakaj se nekatere starajo hitro, druge počasneje, nekatere pa so celo »nesmrtne«?
O avtorju:
Anže Županič je doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani , kjer se je ukvarjal z računalniškimi metodami za podporo zdravljenju raka z elektrokemoterapijo. Trenutno kot raziskovalec na Inštitutu za staranje in zdravje v Newcastlu gradi matematične modele bioloških procesov staranja.