Starejšim generacijam je zagotovo težje, saj je življenje v njihovi mladosti teklo počasneje, informatika in s tem tempo informacij in načina življenja so narekovali čas popolnoma drugače. Ravno ta generacija pa se danes pogosto znajde v stiski, ker so na prestopu velike spremembe – upokojitve.
Ljudje v osnovi težimo k znanemu, tudi če je to neprijetno. Nekaj, kar je znano, je tudi varno, ker se v tem okolju, situacijah, načinu življenja znamo orientirati. Velikokrat slišimo nekoga govoriti, da komaj čaka na upokojitev, ko pa se približa ta čas ali ko že nastopi, pa se ta oseba znajde v stiski. Naenkrat je vse drugače, občutek nekoristnosti, samote, dnevi so predolgi, porušen je večletni način življenja, rutina, urnika več ni, ki je morda narekoval ali pa gradil njen način vsakdana. Sprememba je toliko večja, če vpliva na naše vrednote. Takrat je strah še večji in stiska močnejša. Zato je zelo priporočljivo, da pred tem časom razmišljamo in raziskujemo idejo o svojem življenju, ko ne bo več potrebno v službo. Kaj vse si želimo početi, kaj smo si v življenju želeli narediti, pa nismo utegnili. Priporočljivo je, da si sestavljamo seznam 40tih želja, ki jih želimo izživeti v upokojitvi. To naj bi bil čas, ko se človek umiri, posveti sebi, svojim interesom, partnerju, vnukom… Zato je smiselno, da si predstavljamo vse scenarije, ki se lahko zgodijo po upokojitvi, tudi najbolj črne. Ker ko bomo o tem razmišljali, nam situacija ne bo več tako neznana in se bo strah pred neznanim zmanjšal.
Nekomu lahko delovno mesto predstavlja edino okolje socializacije ali varnosti, ali občutka koristnosti v življenju. Za nekoga je lahko to velika izguba, kjer pa potem nastopi še občutek žalovanja za izgubljenim. To izgubo moramo nadomestiti z nečim, kar je nam pomembno, vredno. Najti aktivnosti, ljudi, okolja, kjer se počutimo koristne, kjer imamo občutek pripadnosti, veselja. Danes se življenjska doba podaljšuje in v obdobju upokojitve bodo ljudje lahko živeli tudi 20 let. In vredno se je na tako dolgo obdobje našega življenja pripraviti, ga izkoristi, umirjeno živeti, kot zahvalo samemu sebi za vsa leta, ko smo počeli stvari zaradi nuje, obveze ali potrebe.