Ni lahko živeti in znati uživati v vsakem obdobju življenja, toda Zvezdana to prav gotovo zna. In če boste prebrali ta intervju, pa potem še ostale njene misli na našem portalu, boste tudi vi začutili, da je potreben le korak naprej. Odločen korak v pravo smer. Zase, za lepe trenutke, ki nam jih ponuja življenje. Nič ni nemogoče, pravi Zvezdana. In verjamem ji …
Ste mati treh odraslih sinov. Kakšen odnos imate z njimi danes? Je vaša družina povezana, si zaupate?
Če povem iskreno, sem kot mama precej izpeta, utrujena. Svoje fante sem rojevala vsakih šest let in naključje je hotelo, da sem se sprehajala iz pubertete v puberteto in tako že 12 let. In ker velja rek: "Majhni otroci, majhne skrbi," si lahko mislite, da je pri mojih treh fantih bilo precej naporno! Svoje materinstvo sem opravljala vestno, strastno in z neskončno ljubeznijo. Danes pa ima najstarejši 27 let, končal je fakulteto in živi že svoje samostojno življenje. Prav tako 21-letni, srednji sin. Dobro je, da sta se odselila, saj si nisem nikoli v življenju predstavljala, da bi skrbela za čiste spodnjice odraslih moških. Živita po svoje, imata svoje navade, postavljata svoja pravila in zanje tudi odgovarjata! Tudi na konec pameti mi ne pade, da bi ju sodila, popravljala in usmerjala! Tudi me ni strah zanju! Srednji se še lovi in srčno si želim, da bi mu uspelo narediti šolo in najti delo, kjer bo izpolnjen! Vendar namesto njega ne morem živeti in to je preprosta resnica vsakega starševstva. Zdaj se vidimo ob vikendih, razvijamo nove odnose, poslavljamo se od stereotipov. Edino, kar se mi zdi pomembno je, da svoje sinove ves čas spominjam na dejstvo, da smo družina, da je v slogi moč, da morajo svoje bratske vezi negovati …
Verjamete v medgeneracijsko sodelovanje?
V gledališču ves čas delam z različnimi generacijami, tako, da razlik v letih sploh ne razumem na standarden način, vedno sem pripravljena na dialog, če so argumenti pametni in konstruktivni … V družini je mehanizem komunikacije vseeno malce drugačen, zato se mi zdi neskončno pomembno, da se družinski člani med seboj resnično spoštujemo. Še vedno se vsi skupaj učimo, opažam, da sem spremembe uvedla pravzaprav jaz! Nočem več biti uslužna mama, želim imeti več časa zase. Fantje so malce presenečeni, včasih se jezijo, a malce tudi že razumejo … Moj tretji sin je pameten, delaven in odgovoren mladenič, poln energije, strasten športnik. Kot tretji se je očitno veliko naučil od svojih bratov, lepo se razumeva, vse se dogovoriva, tako zna tudi z očetom. Vesela sem zanj in hvaležna za njegovo mirno odraščanje.
Dom ste si ustvarili sredi narave. Kakšno razliko občutite med življenjem na vasi, v mestu? Bi se še kdaj vrnili v mesto?
Pred štirimi leti smo se družno iz strogega centra mesta preselili v pravo divjino, kamor pozimi, v snegu ne morem s svojim terencem, če mu ne nadenem verig. To je vedno prava avantura in, če kdaj, se takrat sprašujem, kaj mi je tega treba bilo! Ko pa se pripeljem na vrh in začutim neskončen mir, ki veje iz gozdov okoli naše hiše, ko me pozdravijo moji kužki in muce, ko zadiši po svežih drveh v peči … vem, da se prostovoljno nikoli več ne bom vrnila v mesto, da je tu moj dom, da sta tu doma moje srce in duša. Dom smo gradili skupaj, vsi moji fantje z možem na čelu in imamo ga v krvi …
Kakšna so vaša jutra? Kako pričnete dan? Kaj trenutno počnete?
Moja jutra so delavna, (smeh) so nekakšen obred, ki mi pozneje pomaga premagovati napore celega dneva. Dan začnem s krepkim požirkom aloe vere in dvema kozarcema vode, zraven naredim še dve do tri Savinine vaje, navadno sledi pripravljanje zelenega napitka, ki ga popijem po 30 minutah. Sledi majhen, zdrav zajtrk: tuna z jogurtom, ovčji jogurt z ovsenimi kosmiči ali kos črnega, ajdovega, konopljinega, rženega kruha (pečem ga sama) z maslom in medom, ne pozabim pa popiti tudi paketek z vitamini in minerali. Čez dan pijem velike količine zelenega čaja ali čaja aloe vere, popijem žličko zdravega orehovega, sezamovega ali konopljinega olja Pazim, da nisem lačna in jem vsaj petkrat na dan. Z jedilnika sem zabrisala bele strupe, bel kruh, krompir, bel sladkor, bele testenine, bel riž. Telovadim trikrat na teden po 45 minut.
Trenutno pripravljam svoje televizijske oddaje, zdaj me lahko gledate ob petkih, ob 9. uri zjutraj, na TV Slovenija, iščem goste, berem knjige in njihove članke, počasi pišem knjigo, hodim na vaje v gledališče dvakrat na dan, ob večerih igram …, zraven skrbim za dom, kuham, perem, pospravljam, delam na vrtu, skrbim za živali. Imam polno glavo idej in niti slučajno mi ni težko poprijeti za kakršno koli delo, edina stvar, ki jo obžalujem je, da si z možem ne vzameva dovolj časa, samo in izključno za naju dva.
Kako ste se spopadli z meno, s staranjem? Kako skrbite za zdrav in mladosten videz?
Staranja in smrti me ni bilo nikoli strah! Živim pošteno, v skladu s svoji moralnimi normami, razdajam se, pomagam, sem polna ljubezni do življenja in razumevanja, delavna in vsak trenutek lahko položim račune. Res pa tudi je, da me je mena in vse, kar je povezano z njo, presenetila. Bolezen in čakanje na boljše čase sta mi tuja. Ko so me lani decembra povabili na TV Slovenija, v oddajo Dobro jutro, sem dobila enkratno priložnost, da se "službeno" spopadem z vsemi težavami prihajajočih let. Z osebnim trenerjem Gašperjem Grošljem sem se lotila svoje slabe forme, svojih odvečnih kilogramov, spremenila sem jedilnik. "Moji" gledalci so lahko tako rekoč v živo gledali moje napore v fitnesu in tudi samo sebe sem presenečala z neskončno voljo po spremembi, skupaj s Savino sem začela z obrazno jogo in bioidentičnimi hormoni. Napori in spremembe so se mi v zelo kratkem času obrestovali. Po štirih mesecih dela sem izgubila 13 kg in 13 cm v pasu, začetki inkontinence so izginili, vrnila se je želja po spolnosti, začutila sem spet moč in lahkotnost svojega telesa! Svoj posušeni, shujšani obraz sem začela, s pomočjo dr. Sanje Gošovič in njenega teenliftinga, trenirati z elektro stimulacijo in danes imam spet bolj polna lica, smejoče ustne kotičke, izginile so povešene veke in nagubano čelo! Najbolj pomembno pa je, da sem z napori sprememb, z delom na sebi, s popolnoma naravnimi metodami samozdravljenja in pomlajevanja, gradila tudi svojo boljšo samopodobo, da sem spoznala dragoceno resnico, da se mora človek v prvi vrsti imeti rad, vzljubiti sebe z nežnostjo in odpuščanjem. In tukaj, v sebi, potem najde človek moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven. Dobila sem dragoceno darilo znanj in izkušenj, ki mi daje priložnost, da vesela, zdrava in čila preživim leta, za katera sem mislila, da so polna bolezni in tegob. Zdaj vse, kar sem osebno preizkusila, svojo novo pomlad s strastjo predajam naprej, vsem, ki me hočejo slišati, vsem za spodbudo!
S svojim novim mladostnim, energičnim videzom, ste podrli stereotipe o tem, da se pri 50-ih življenje konča, da je človek takrat star in zamorjen. Menite, da vse več ljudi to ve in verjame? Kaj svetujete tistim, ki se starosti bojijo, ki se počutijo vse bolj nepomembni, nevidni?
Verjamem, da podiram tabuje, toda že zdavnaj pred mano so bile napisane knjige, ki govorijo o temah, ki so bile zamolčane. (dr. Christiane Northrup: Žensko telo, ženska modrost, dr.Platt: Čudež biodentičnih hormonov). Začelo se je že s predstavo 5.zensk.com, zdi se mi, da smo takrat ženske spregovorile o sebi, se sebi nasmejale. Ženske smo se odprle v svet, povabile svet v svoje kuhinje, se spomnile svojih ženskih moči, intuicije in se končno lotile obdobja, ko so nas ponavadi zabrisali v smeti. Če so moški odkrivali zunanje svetove in druge celine, zdaj zenske usmerjamo pogled v notranjost, v milino razumevanja, v neskončne notranje svetove , kjer se skrivajo naše, človeške, največje moči. Samo z veliko samospoštovanja in ljubezni do sebe, brez nečimernosti in hlepenja po lažni pozornosti, se najde moč izstopiti iz temnih soban naših življenj, kjer so nas tolikokrat ranili, kjer so nas poškodovali že v mladosti, kjer včasih mukoma iščemo moč za naslednji dan. Bolečino je treba vzdržati, pravi dr. Beno Arnejčič, ne trpeti, treba je iskati izhod in iz nje izstopiti. In, navsezadnje, bolečine, strahovi in nemoči so tu zato, da jih premagamo in se iz njih nekaj naučimo. In samo iz njih se učimo! Berite Urško Lunder: Odprto srce, berite Cristy Zmahar: Nebesa zdravijo, pa se boste pripravili na žalosti in odhajanje, brez strahu, pokončno …. Vsako življenje je dragoceno, vsak izmed nas je vreden pozornosti, ljubezni. Več ko se dajemo, manj ko pričakujemo, več bomo v nekem trenutku, ko bomo zares potrebovali, tudi dobili! Kdaj, kako, to so taki mali čudeži, ki jih ne moremo naročiti in delujejo v nasprotju z našo človeško logiko. Pa ne mislim, da vem. Mislim, da nič ne vem, zato se neskončno rada učim. In z vsakim svojim letom več, doživljam čudež življenja z vse več spoštovanja! Včasih, kadar kakšno poletno noč sedem na travnik pred hišo in se ozrem v zvezdno nebo, ponižno spoznam, da sem le drobec neskončno velikega čudeža, ki se mu reče življenje! In si obljubim, da ga ne bom onesnaževala z jezo, z lažjo, zavistjo, ker pa je v meni tudi grdo, ker nisem Bog, se trudim in si odpuščam tudi napake. Tam, sedeča na materi zemlji, pod zvezdami, tam najdem mir. Veselje. Smisel …
Ljudje vas označujejo za zelo odprto, iskreno in vedno nasmejano osebo. Ste res? Kje črpate energijo? Kaj bi svetovali nekomu, ki mu primanjkuje optimizma, ki le s težavo stopa naprej v življenju?
Ni recepta, ni univerzalnega napotka. Je samo ljubezen.