K sreči ne s smrtjo kake meni drage osebe, če bi tako sklepali temveč s spoznanjem, da se življenje nenehno obrača, mi pa menimo, da z njim upravljamo.
Na videz se nam sicer zdi, da samostojno vlečemo neke svoje odločitve, ki seveda imajo določene posledice, leta tečejo, ostarimo in očitno nekateri ostanejo sami. Po nepričakovanem klicu sva s hčerko odšli na obisk k njeni prababici, ki je sicer babica bivšega moža. Z njo ni nihče od širše družine imel stikov, saj je nekaj let po rojstvu sina (hčerinega dedka) izginila čez noč in se vrnila nazaj v Slovenijo šele pred nekaj leti. Sedaj je stara 93 let, izjemno čilega duha in iskrivega pogleda, telesno sicer malce težje hodi, a vse zna še vedno ostro in odločno povedati. Pa jo opazujem, kako govori, sedeč na postelji v modernem domu ostarelih, kjer je sicer za vse poskrbljeno, a vseeno je človek – sam. Sedele smo v njeni sobi in se menile, s strani si je ogledovala pravnukinjo, ki jo je prvič in do takrat edinkrat videla, ko je bila še majhna deklica, sedaj pa je skoraj že ženska. Prej si ni želela imeti nekih stikov oziroma ni nikoli nakazala, da bi jo druženje z nama zanimalo. Sedaj sem bila vesela, da sta se obe dami videli, mlada in mnogo starejša generacija.
Pa me preganja misel na to, kako sedaj gospa sama občuti težo posledic svojih odločitev, ko je menila, da si lahko vse privošči in da ji ne bo treba odgovarjati za takšne ali drugačne posledice, a vse nas Življenje prej kot slej dohiti. Kot delaš za časa svojega aktivnega življenja in si dober, prijazen, spoštljiv, verjamem, da se takšen način vedenja do soljudi tudi povrne, ko si ostarel in nimaš v celoti nadzora nad svojimi odločitvami, ki so limitirane s pravili na primer doma za ostarele. Če si bil za časa mlajših let tečen, zoprn, žleht ali nepravičen, te takšna »karma« očitno dohiti, ko ostariš. Dobro se z dobrim povrne, pravi stari slovenski pregovor.
Sedaj razmišljam, da bom še bolj čuječa, spoštljiva, nežna, obzirna in prijazna do soljudi. Ker ne bi rada ostala takole sama. Prababica pravi, da čaka Matildo s koso. In moja hči reče, ko sva se poslovili od prababice: »
Mami, se mi zdi, da je čakala, da še mene vidi, potem pa bo odšla«. Enako sem začutila tudi jaz. In mi je sedaj težko. A vsak je krojač lastnih odločitev. Sem žalostna in mi je hudo za to ostarelo osamljeno gospo, katere nekaj genov ima v sebi tudi moja najstnica. In živi se le enkrat!
Če bi radi kaj vprašali, lahko svoja vprašanja pošljete na: info@svetovalnica.si.
.JPG)
Avtorica kolumne Melita Kuhar vodi projekt Svetovalnica.si. Več o tematiki in ostalih medsebojnih odnosih lahko preberete na spletni strani http://svetovalnica.si/, pokličete na 031 666 168 ali se oglasite osebno.