Kjer iz krušne peči še po toplem kruhu zadiši in vino v hrastovih sodih zori. Kjer ponosen Dolenjec živi, ki postaven je, močan, zares srčan. Ki zalo deklico rad izbere si za ženo. Kjer situle davno preteklost nam pripovedujejo. Se Krka zasanjana v soncu blešči, tiho objema mesta in vasi. Dežela, ki rodila je nebroj umetnikov, srce parajočih stihov pesnikov. Skrivnostna pokrajina, ki prepredena je s povestmi, bajkami, škrati, vilami. Ki polna samostanov je, gradov, kulturnih znamenitosti, podzemnih jam s kapniki. Je raj za razvajanje, polna živosti življenja samega, zdravilnih kopeli in srčnosti. Kjer grajski Otočec z labodi kraljevimi je obdan. Nas Novo mesto s Kapitljem ter slikovitim Bregom omamiti zna. Dežela, kjer Gorjanci se ponosno razprostirajo, z živopisno lepoto gozdov obdarujejo. Kjer Miklavž nas z razgledom čudovitim razveseli in lepa Gospodična z izvirom živosti pomladi. Kjer šentjernejski petelin daleč naokrog slovi, da lepšega ptiča od njega ni. Nas radodarne roke v objem kulinaričnih presežnikov povedejo in vedno znova vsaj na kozarček cvička privabijo.
Dolenjska - bodi mi pozdravljena. Tu tekla je moja zibelka in v mojem srcu večno boš zapisana. Naj rod slovenski ponosen tu živi, pokrajina bogata obrodi.