Po takšnem začetku dneva sta seveda samoumevno sledila prelep sončen dan in idilična vožnja ob jezeru, po kakšnih 15 kilometrih rahlega spusta pa je pravljično počutje prekinilo spoznanje, da smo pozabili enega od polnilcev v apartmaju in da se mora nekdo od ekipe vrniti. Preostali trije smo v vmesnem času izbrali bližnjico, ki se je izkazala za pravi prelaz, pod katerim smo najprej nekaj minut požirali sline in zbirali pogum, nato pa počasi v prvi začeli grizti kolena in z vmesno postajo za fotografiranje in eno za nabiranje sape na klopci nam je uspelo premagati 250 metron nadmorske višine na enem samem vzponu. Trud je bil nagrajen z osvežilnim spustom, kjer sva dekleti lahko urili svoje spretnosti v zaviranju in nato z mirno vožnjo v prijetni senci ob Dravi (znova polna posadka) vse do Beljaka. Tam so nas končno čakali ogromni dunajski zrezki s krompirjem in solato, za sladico pa še slasten sladoled in vožnja do Vrbskega jezera, kjer je bilo kar živahno zaradi srečanja pločevine, katere skupni imenovalec smo našli v GTI in volkswagnu. Prenočišča tokrat ni bilo treba iskati, saj je podjetna najemodajalka na ulici našla kar nas, tako da nam je ostalo več časa za nočni sprehod po promenadi, pozno večerjo in prijetno posedanje ob jezeru.
»Spimpani« golfi so nas spremljali tudi naslednje jutro, ko nas je pot vodila ob lepem Vrbskem jezeru, ki so ga preplavili mladi ljubitelji felten in njihove brhke spremljevalke z obvezno opremo: prenosnim žarom za na pločnik, ribiškim stolom in hladilno torbo za piva. Prišlo so iz vseh krajev Evrope in izgledali so bolj doma kot labodi v vodi. Ko smo pustili zvok zavor in aplavzov za sabo, smo se izognili Celovcu in po nekaj gričkih kmalu prišli do zame adrenalinskega spusta po strmem gozdnem terenu, kateremu je sledilo prečkanje Drave preko jeza elektrarne. Pot nas je pripeljala nazaj k Dravi, kjer smo kmalu naredili kratko pavzo v opazovalnici ptičev in svojim bobničem po pestrem jutranjem programu privoščili pol urice miru, še pred tem pa si ohladili noge v ledeni in kristalno čisti vodi enega od potočkov. Ko smo odpočili vse, kar je bilo odpočiti treba, smo odkolesarili dalje in po prijetno razgibanem terenu prispeli do gostilne z lepim razgledom na Völkermarkt, kjer smo si privoščili odlično kosilo. V mestu smo nato odkrili odlične elektronske info table, ki kažejo zemljevid okoliških prostih namestitev in omogočajo takojšnji brezplačni klic želenemu ponudniku. S pomočjo ene od teh smo si brez težav našli ugodno in prijetno sobico v Heimburgu, lepi vasici pod gradom.
Do gradu, kjer prirejajo tudi gledališke predstave, smo se zjutraj sprehodili, nato pa spet osedlali kolesa in se podali v smer Slovenije, ki smo jo počasi že pogrešali. Da ne bi bilo avstrijskega vzdušja prehitro konec, smo se v eni od vasi, mimo katerih smo vozili, ustavili še na zadnjem stieglerju (pivo iz največje avstrijske zasebne pivovarne iz Salzburga) oziroma v mojem primeru kavi. V vmesnem času je začelo pršiti in na poti do Dravograda nas je kar pošteno namočilo. Ko smo prispeli čez mejo, smo ugotovili, da 2. maja v Dravogradu ni velike gastronomične izbire in da se bomo morali zadovoljiti s kebabom. Celi umazani od hitre vožnje po dežju smo bili srečni, da so nas spustili noter in da smo dobili vsaj tega. Iz Dravograda smo poklicali v slovenjgraški hostel in si rezervirali sobe, nato pa se v dežju odpravili še na zadnjih enajst kilometrov za ta tan. Hostel nas je presenetil s svojo urejenostjo in prijetnim ambientom, oprali smo kolesa, prtljago, oblačila in sebe, nato pa se odpravili iskat konkretnejši obrok in obvezno dozo sladkorja.
Zadnji dan našega kolesarjenja nas je spet pozdravilo lepo vreme in po prijetni kavici na sončni terasi hostla nas je čakala prekrasna razgledna vožnja po ribniškem Pohorju, visoko nad strugo Drave. Postojanko smo naredili pri Podvelki, kjer smo se ločili, saj je moški del ekipe želel še več izziva in se je podal preko Lovrenca, midve z Aleksandro pa sva ubrali glavno pot. Vročina je vse bolj pripekala, hrib se je vlekel, naše zaloge energije pa so skopnele. Brez kapljice vode in utrujeni smo prispeli do prijetne oazice ob Dravi v Limbušu (pozneje smo ugotovili, da gre za Drava center), kjer smo se zleknili na ležalnike iz umetne trave, se osvežili, strnili misli in nato zbrali še zadnje moči za vožnjo do naše končne postaje – parkirišča v Mariboru. Slovenski Drauradweg se v mariborskem delu ni izkazal za tako urejenega kot avstrijski, saj smo dobesedno gazili po blatu ob Dravi in vlekli kolesa za sabo po razmočenem terenu, pa tudi označbe poti so na naši strani manj jasne in pogoste.
Občutki, ko smo pospravljali kolesa nazaj na prtljažnike, so bili neverjetni! Števec je kazal precej več, kot je bilo načrtovano, naredili smo kar 460 kilometrov! Svojo veliko preizkušnjo sem uspešno prestala in počutila sem se zares neustrašno in močnejšo kot kdajkoli. Na tem potovanju sem razbila veliko svojih predsodkov o tem, česa ne počnem in ne zmorem. Iz srca priporočam, da kakšno od svojih meja čim prej preizkusite in porušite tudi sami!
Če vam je kolesarjenje v užitek, bo Drauradweg prava izbira tudi za začetnike, saj se trasa zaradi teka ob reki Dravi ves čas rahlo spušča, pa vendar nudi dovolj izzivov in poskrbi za to, da dobro predihate pljuča. Če ne prenašate vročine, so odlična izbira prvomajski prazniki, ko so temperature nadvse prijetne, kolesarske poti pa še niso prenatrpane. Kolesarska pot Drauradweg je urejena in vzdrževana kot se spodobi. Ob spletnem naročilu vam na dom pošljejo celo brezplačno karto, gpx proge za lažjo orientacijo pa si lahko na svoj telefon naložite na http://www.drauradweg.com/.