Zakon o dolgotrajni oskrbi na domu je bil vroč kostanj za vse politike v preteklih skorajda 15 letih in več. Prvo javno razpravo o tem zakonu smo imeli že leta 2006, po tem pa se ni zgodilo kaj dosti. Nobena vladajoča stranka od takrat pa do sedaj ni imela dovolj politične volje, da bi ga spravila skozi parlamentarno proceduro. Sedaj je zakon zopet aktualen in kot kaže, bo končno tudi sprejet. Zakon ima ambicijo, da sistemsko uredi, kako bomo živeli na starost. Bomo, ja, ker bo zakon v pretežni meri veljal za generacijo ljudi, ki se približuje svoji jeseni življenja. To je za trenutno najštevilčnejšo generacijo, generacijo baby boom, ki je sedaj stara nekje med 55 in 65 let. Teh se zakon dotika v največji meri, saj so bodoči koristniki storitev, hkrati pa jim omogoča tudi, da vstopijo v dolgotrajno nego kot osebni pomočniki (ti so lahko tudi mlajši).
Zanimal me je socialni vidik tega zakona, to je vpliv, ki ga bo zakon imel na družbo kot celoto, na vse starostne skupine. Namreč, ko država z zakonom posega in ureja življenje posamezne starostne skupine, to vpliva na vse starostne skupine, na celotno družbo. V tem smislu je nov »igralec« na področju dolgotrajne oskrbe, to je osebni pomočnik. Osebni pomočnik je oseba, družinski član, ki skrbi za svojega starejšega sorodnika in se ta skrb smatra kot njegova delovna obveznost. Za to delo ga zdravstvena zavarovalnica plača (minimalna plača) ter ima urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Tega področja se zakon dotika v točki 5.3.1., z 38. členom osnutka zakona, in naprej. In od tu naprej sledi moje veliko razočaranje.
Pa pojdimo od začetka.
Trenutno je v Sloveniji cca 88.000 registriranih brezposelnih oseb, od teh jih je največ (cca 23.000) v starostni skupini starih nad 55 let (Vir: spletna stran Zavoda za zaposlovanje). Ti ljudje skorajda nimajo več možnosti, da se vrnejo na trg dela. Ta generacija ljudi čaka, da bo izpolnila pogoje za upokojitev, ki pa se vsako leto oddaljujejo. Nekako životari, morda opravlja priložnostna dela ipd. Imajo odrasle otroke, v večini že vnuke, vendar nimajo svojih prihodkov, so odrinjeni na stran družbe kot nekoristni, nezaželjeni in še kaj. Pa tudi tistim v tej starostni skupini, ki so še delovno vključeni, ni lahko. Na delovnem mestu morajo tekmovati z mlajšimi, kar je popoln nesmisel in tema, kliče po posebni razpravi. Veliko teh starejših brezposelnih in zaposlenih že sedaj skrbi za svoje starše, vendar zaposleni z veliko težavo. Da o skrbi za vnuke, mi, ki še delamo, ne govorim. Tudi o tem bi bilo nujno potrebni reči kakšno besedo. Pa ob drugi priliki.
Razna društva za socialno skrbstvo, enakost itd. (vir: izjava Skupnosti socialnih zavodov Slovenije z dne 8.6.2020) so si izbojevala, da zakon ne sme preferirati in delovati v smeri, da bi skrb za starše »obesili« otrokom, še posebno ne otrokom ženskega spola, saj da je to diskriminacija. V nameri torej, da bi svojce čim bolj izločil iz skrbi za svoje starajoče, je šel zato zakon v drugo skrajnost. Za otroke in druge sorodnike je naredil skrb za starajoče svojce nezanimivo in skorajda nedosegljivo, saj bo osebni pomočnik lahko skrbel le za tistega domačega, ki ima najtežjo omejitev sposobnosti, torej za najbolj bolnega in betežnega sorodnika, ki potrebuje stalno nego, kar bo v praksi sposoben in zmožen le redko kateri sorodnik (otrok, vnuk) starostnika.
S tem zakonom smo torej skrb za starostnike predali v roke podjetnikom, trgu torej. Na široko bomo odprli pot podjetjem s koncesijo, ki bodo opravljala nego na domu kot posel. Ta podjetja pa imajo že sedaj veliko težavo in to je kader. Kadra, ljudi, za tovrstno delo v Sloveniji ni. Enako težavo imajo tudi v Avstriji, kjer bi trenutno potrebovali vsaj 200 novih negovalcev na domu. Pa jih ni. Slovenska podjetja bodo zaposlovala ceneno delovno silo iz sosednjih držav, upam si trditi, da tudi manj kvalitetno. Saj kdor bo s čimer koli izkazal več sposobnosti za to delo, bo raje odšel v Avstrijo, kjer je plačilo za tako delo cca 1500 eur/mesečno. Pri nas bo dobil le minimalno plačo, to je malo več kot 600 eur/mesečno. Da pa bo med starejšimi veliko nezaupanja, da bi tuje ljudi spustili v svoje domove, je že sedaj jasno. Če so pa snovalci zakona mislili, da bodo te agencije zaposlovale starejše otroke starostnikov in jih po tej poti vračale na trg dela, pa je utopija. Podjetništvo, sploh sedanje in v Slovenji, žal ne deluje tako.
Naredili smo zakon za nova delovna mesta, za ljudi, ki jih sploh nimamo, za tako imenovane deficitarne poklice. Ob tem pa smo popolnoma spregledali ljudi, človeški potencial, ki pa je na voljo in ki ga imamo vsako leto več. In temu človeškemu potencialu smo s tem zakonom odvzeli možnost izbire, izbire kakšno življenje, življenje po kakšnih vrednotah, želi živeti. Ali se bo še naprej pehala za vsakdanjik, čakala na borno pokojnino in obtičala na robu družbe, se izčrpavala v boju z mlajšimi na delovnem mestu, ali pa bo lahko ostala doma, skrbela za svoje ostarele starše, sorodnike, ki bodo zato lahko svojo starost preživeli v domačem okolju. In to ne le tisti najbolj betežni. Ob tem pa občasno skrbeli za svoje vnuke, ki se izgubljajo v borbi svojih staršev za boljši jutri. Prav tako smo upokojene otroke starostnikov popolnoma izrinili iz skrbi za svoje starše. Upokojencev, ki bodo s svojo pokojnino lahko dostojno živeli, bo vsako leto manj, politika pa ne želi, da bi se lahko sistemsko vključili v skrb za svoje domače.
In smo zopet pri osebnem pomočniku in izgubljeni priložnosti zakona, da bi sledil pravim vrednotam naše družbe. S tem zakonom, kot takim, se je zopet pokazalo, da ne vemo, kaj bi počeli s starejšimi, govorim že o starostni skupini 55, 60, 65 let in več. Starejše obravnavamo le še kot potrošnike in kot posamezne subjekte, za katere skrbi država, družina pa kot da ne obstaja več. Poudarjanje družinskih vrednot pa je nezaželjeno in menda diskriminatorno in celo nazadnjaško.
Vse to je moje veliko razočaranje nad tem zakonom. Za to pa ne krivim politikov, saj me ti ne morejo več razočarati. Krivim pa vse nas, generacijo, ki je sedaj stara 55 in več let, da ni bolj glasna pri sprejemanju tega zakona, ki bi lahko bistveno izboljšal družbo kot celoto in nas bolj povezal. Pa bo to, kot kaže, še ena izgubljena priložnost in odprta pot za še večjo socialno osamitev vseh starostnih skupin naše družbe.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.