Sušenje se zdi preprosto: vejice odrežemo, jih nekam obesimo in počakamo. Toda če želimo, da bodo posušeni listi tudi čez nekaj mesecev še vedno izrazito dišali, je pomembno, kdaj žajbelj naberemo, kako hitro ga posušimo in predvsem kako ga nato shranimo.
Za sušenje izberite zdrave liste
Za zalogo izberite zdrave, nepoškodovane liste brez rjavih lis, znakov bolezni ali škodljivcev. Najprimernejši je suh dan, ko na rastlini ni več jutranje rose.
Žajbelj odrežite z ostrimi škarjami in izberite predvsem mlajše, lepo razvite poganjke. Če želite rastlino ohraniti močno, je ne porežite preveč naenkrat.
Aroma zelišč je povezana z eteričnimi olji v listih. Zato z žajbljem po nabiranju ravnamo čim bolj nežno. Listov pred sušenjem ne mečkamo in jih ne puščamo več ur na vročem soncu.
Če je žajbelj čist in ga poznate z lastnega vrta, zadostuje, da odstranite morebitne žuželke in nečistoče. Če ga operete, ga pred sušenjem res dobro osušite, saj odvečna vlaga podaljša sušenje in poveča možnost razvoja plesni.
Sončna okenska polica ni najboljše mesto
Čeprav se zdi logično, da bo žajbelj na soncu najhitreje suh, neposredna sončna svetloba ni najboljša izbira. Listi lahko hitreje izgubijo barvo in del značilne arome. Primernejši je suh, zračen in senčen prostor.
Vejice lahko povežete v majhne, rahle šopke in jih obesite z listi navzdol. Šopki naj ne bodo predebeli, saj mora zrak krožiti tudi med vejicami. Če jih stisnemo v velik šop, lahko notranji listi predolgo ostanejo vlažni.
Druga možnost je, da posamezne liste ali manjše vejice razporedite v eni plasti na mrežo oziroma drugo zračno podlago. Med njimi pustite nekaj prostora in jih med sušenjem občasno preverite.
Kuhinja tik ob štedilniku ni nujno idealna, če se v njej pogosto nabirata para in vlaga.
Preberite tudi: MATERINA DUŠICA - "skromno" zelišče z bogatimi zdravilnimi učinki (uporaba, priprava, učinki)
Kako vemo, da je žajbelj dovolj suh?
Čas sušenja je odvisen od temperature, vlage, velikosti listov in pretoka zraka, zato se ni najbolje zanašati samo na število dni. Pomembnejši je otip.
Dobro posušen list mora biti suh in krhek ter se med prsti zlahka zdrobi. Stebelca se morajo ob upogibanju prelomiti, ne le zviti. Če so listi še mehki in prožni, potrebujejo več časa.
To je pomembno predvsem zaradi shranjevanja. Če v zaprt kozarec spravimo žajbelj, v katerem je ostalo preveč vlage, se lahko razvije plesen in zavreči bomo morali celotno zalogo.
Lahko žajbelj posušimo tudi v pečici?
Lahko, vendar je pri ohranjanju arome bolje uporabiti čim nižjo temperaturo.
Liste razporedite v eni plasti na pekač in jih sušite pri najnižji temperaturi, ki jo omogoča vaša pečica. Če je mogoče, naj bo temperatura približno 40 °C ali še nekoliko nižja, zrak pa mora imeti možnost kroženja. Če pečica pri nizki temperaturi ne odvaja vlage dobro, lahko vrata pustite nekoliko priprta, če je to pri vašem modelu varno. Liste redno preverjajte, saj jih ne želimo speči ali porjaviti, ampak samo posušiti.
Če imate sušilnik za sadje in zelišča, je postopek še preprostejši. Uporabite nizko temperaturo, namenjeno zeliščem, in upoštevajte navodila naprave.
Kljub temu za manjšo domačo zalogo posebna oprema ni potrebna. Zračno sušenje v primernem prostoru je povsem dobra metoda.
Listov ne zdrobite takoj
Ko je žajbelj popolnoma suh, odstranite liste s stebel. Nato se pojavi skušnjava, da bi jih takoj zdrobili in pripravili lepo posodico mletega žajblja. Ampak bolje je počakati.
Cele posušene liste shranjujte čim bolj nepoškodovane in jih zdrobite šele takrat, ko jih potrebujete. Z drobljenjem namreč povečamo površino, ki je izpostavljena zraku, zato aroma hitreje slabi.
Liste dajte v čist, povsem suh in dobro zaprt steklen kozarec ali drugo nepredušno posodo. Shranite jih v temni omarici, stran od štedilnika, radiatorja in neposrednega sonca.
Če sušite več zelišč hkrati, posode tudi označite. Čez nekaj mesecev je presenetljivo težko prepoznati vse zelene posušene liste samo na pogled.
Kako dolgo lahko uporabljamo doma posušen žajbelj?
Pravilno posušena in shranjena zelišča so uporabna precej dolgo, vendar njihova aroma postopoma slabi. Zato je bolj smiselno vsako sezono pripraviti količino, ki jo boste dejansko porabili, kot pa kopičiti večletno zalogo.
Najpreprostejši preizkus je vonj. Vzemite list in ga zdrobite med prsti. Če še vedno sprosti izrazit značilen vonj po žajblju, bo uporaben tudi v kuhinji.
Posušen žajbelj lahko dodajate krompirju, bučam, omakam, nadevom in drugim jedem, vendar ga zaradi intenzivnega okusa uporabljajte zmerno. Iz njega lahko pripravimo tudi zeliščni poparek.
Pri žajblju je to še posebej pomembno: več ni nujno bolje. Navadni žajbelj vsebuje tudi tujon, zato zelo velikih količin oziroma dolgotrajnega uživanja koncentriranih žajbljevih pripravkov ne priporočamo. Pri običajni kulinarični uporabi pa so količine bistveno manjše.
Preberite tudi: NAVADNI RMAN– zeliščni super-junak narave (piše zeliščarka)
Največ arome ohranite s tremi preprostimi pravili
Za dobro domačo zalogo žajblja torej ne potrebujete posebnega postopka. Pomembno je predvsem, da naberete zdrave in suhe liste, jih počasi posušite v senci ob dobrem kroženju zraka ter popolnoma suhe shranite cele v tesno zaprti posodi.
Če boste kozarec nato hranili v temni in hladnejši omari ter liste drobili sproti, bo njihov vonj ostal izrazitejši veliko dlje.
In ko boste sredi zime odprli kozarec, bi moral dobro posušen žajbelj še vedno zadišati dovolj močno, da vas bo spomnil na vrt ob koncu poletja.