Ste se kdaj, ko ste se jezili, vprašali kaj je bilo tisto, kar vas je v dani situaciji razjezilo? »No, to pa res ni težko vprašanje,« boste rekli. Partner je bil. Ali sodelavka. Morda šef. Ali pa gneča na cesti. Pa še kaj bi se našlo.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem bila včasih precej nestrpna voznica. Jezila sem se na gnečo, na v mojih očeh nesposobne voznike in še na kaj. A resnici na ljubo, ni bila gneča tista, ki me je razjezila. Niti ne »nesposobni« vozniki. Za masko jeze se je skrival strah. Strah pred tem, kakšne bodo posledice, če ne bom nekam prišla pravočasno. Strah pred tem, kaj si bodo ljudje v tem primeru mislili o meni. Pa tudi strah pred tem, kako varna sem na cesti ob tistih, ki so po mojem mnenju spadali v kategorijo nesposobnih voznikov. Včasih pa se je za masko jeze na gnečo skrivala tudi jeza nase. Ker spet nisem uspela pravočasno oditi na pot.
Za maskami nekaterih čustev se pogostokrat skriva drugačna resnica, kot pa je ta, ki jo kažemo navzven. Odkrit pogovor s seboj in priznanje svojih čustev zna biti včasih zahtevna naloga. Poskus izstopa iz ustaljenih vzorcev prav tako. Seveda je lažje razmišljati o drugih in o tem, kako bi bili bolj zadovoljni, če bi se le oni vedli tako kot se po našem mnenju morajo. Popolnoma jasno nam je, kaj morajo storiti, da se bomo ob njih počutili dobro. A kaj, ko vedno znova pozabljamo, da smo edina oseba na katero imamo brezpogojen vpliv, le mi sami. Poznavanje in razumevanje sebe, svojega vedenja, čustev in razpoloženj, je tisto, ki prinaša napredek in modrost, kot pravi Lao Tzu. Terja pa tudi nekaj dela, nekaj truda in energije. Vprašanje je le ali smo pripravljeni vse to investirati v spreminjanje sebe ali pa bomo še naprej trmasto vztrajali pri tem, da se morajo spremeniti drugi.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.