Ko izgubiš službo in ostaneš brez vsega ... (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Marsikdo, tudi Nataša, se zaveda, česa vsega je človek zmožen, a šele tedaj, ko je grobo potisnjen ob zid in mora ukrepati- zlepa ali zgrda- če hoče preživeti. Nekega jutra se ji je – preprosto rečeno- zgodilo, kot bi se vnovič rodila.

''V nočeh, ko sem gledala v zrak, sem se spomnila enega davnih obiskov pri starših. Ravno so izvedeli, da že več tednov nisem obiskovala pouka, na nos so jima prinesli, da sem tudi noseča. Štipendijo sem še zmeraj prejemala, a sem jo porabila za nakup stvari za dojenčka, zato nisem imela v žepu niti tolarja. Saj veste, da se mlad človek najprej obrne na domače, če mu teče voda v grlo! Tudi jaz sem naredila podobno, razprtije, ki smo jih imeli, sem porinila v zadnji kot- in vstopila v domačo kuhinjo, kot da se pred tem ne bi nikoli prepirali. Ko me mama zagleda, onemi, oče pa vstane od mize, iztegne roko in pokaže proti vratom, ter zakriči, naj izginem tja, od koder sem prišla. Med solzami sem se obrnila, onadva pa sta kričala za menoj, da sem kurba, ničvrednica, da sem zanju mrtva, ker ju nisem ubogala. Če danes pomislim na trenutke, ki so potem sledili, se zavedam, da je bilo hudo, a sta me prisilila, da sem se začela zanašati nase. Spominjam se, šla sem od vrat do vrat, od obrtnika do obrtnika in hitro našla enega, ki me je bil pripravljen zaposliti na črno. V mesecih do poroda sem zaslužila toliko, da mi je še malo ostalo. Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker sem podobno kot takrat, poskušala ukrepati tudi tokrat. A sem se uštela. Povsod, kjer sem potrkala, so zmajevali z glavo, češ, da nimajo dela, da ne morejo plačevati dobaviteljem, da tudi njim nihče ne poravnava računov. Spoznala sem, da se tudi za prekrasnimi fasadami hiš skriva veliko gorja. Ko sem že povsem obupala, me pokliče sestrična. Usedla sem se v avto in se odpeljala do nekega podjetja s plastiko, kjer so imeli večje naročilo in jim je moja pripravljenost delati za malo denarja, zelo prav prišla. Še dobro, da je imel mož registrirano popoldansko dejavnost, ker drugače ne bi dobila plačila! Že zarana sem vstala tudi sama, šla možu pomagat v hlev, potem pa sva se oba lotila dela. Plačilo je bilo več kot skromno, komaj evro in pol na uro, a se nisem pritoževala! Ob manj kot 400 evrih, kot je znesla plača, izplačana v dveh obrokih, ki so stalno kasnili, je bil vsak dodaten evro pravo bogastvo… Medtem ko so roke hitele, sva se lahko pogovarjala, za kar prej ni bilo zlepa časa. Marsikaj sva si povedala, in tudi to je bilo zelo dobro. Potem sva vzela dve uri odmora, jaz sem skuhala kosilo, on pa je šel po otroka v šolo. Kadar so me poklicali v službo, je mož doma delal sam. Redkokdaj sva šla spat pred polnočjo, toliko elana sva imela! Strah pred revščino je bil močnejši od utrujenosti!''razlaga Nataša.

Počasi je kopnela tudi moževa trma, spoznaval je, da bo potrebno razmišljati drugače kot mu je diktiral oče. Žal se ta ni in ni hotel omehčati. Četudi je bila kmetija uradno prepisana na sina, ga je sam pri sebi imel za ''bedaka'' in je o vseh pomembnih stvareh najraje sam sprejemal odločitve.

''Pri moževi družini je bila navada, da se je tisti, ki je prevzel kmetijo, obvezal, da bo poskrbel tudi za starše. V praksi je to pomenilo, da tast ni dajal za hrano, ne za elektriko in ostale stroške. Prav tako ni ničesar primaknil k plačevanju položnice za taščo, ki je bivala v domu. Trmasto je gledal vstran in si zatiskal ušesa, kadar sem jamrala, da nimam za kruh. Potem pa se mož le opogumi in očeta prosi, da bi nekaj posodil, ker nam gre pošteno za nohte. Ne vprašajte, kakšen prepir je zanetil s temi besedami! Še isti večer sta domov pridrvela oba brata, naslednji dan še sestra. Začeli so kričati na naju, pravzaprav predvsem name, da sem ničvredna in da se mi ne ljubi delati, da hočem ubogega starčka le okrasti. Če sem iskrena, pa upam, da mi boste dali prav, gospodje in gospa so se zgolj bali, da bi potem, ko bo oče umrl, zanje manj ostalo. Dnevi, ki so sledili, niso bili prijetni. Tast ni govoril z nama, eden od sinov pa je stalno kontroliral po telefonu, če mu še kaj ''teživa''. Namesto da bi stopili skupaj in si pomagali, smo gradili prepade. V mesecih, ki so sledili, sem precej shujšala. Težko delo, premalo spanja, skrbi in težave, so terjale svoj davek. Za povrh sem bila spet noseča. Ko je tast izvedel, je zmajal z glavo, češ, ne gre vama slabo, če lahko počnete neumnosti. Moža so te besede zelo prizadele, bolj kot mene. Sama pri sebi sem že delala načrte, kako bom po porodu ostala doma, gojila zelenjavo, začimbe. Žal je šlo z načrti, ker ni bilo denarja, zelo počasi! Vso energijo, ki mi je ostala, sem porabila zato, da se je mož končno ojunačil in preko Kmetijske zadruge zaprosil za subvencijo za ureditev sadovnjaka. Bal se je očeta, bratov in sestre, češ, kaj bodo rekli, če bo na kmetiji začel z revolucijo. A sem ga prepričala, da morajo držati jezik za zobmi. Na lastno pest sem poklicala gospo, ki je bila znana po izdelavi kozjega sira, prosila sem jo, če me vzame v uk. Odločno je rekla ne, očitno se je zbala konkurence. A sem vztrajala in iskala naprej – in našla eno, ki me je marsičesa naučila. Dva popoldneva v tednu sem bila odsotna zaradi izobraževanja, našla sem čas, da sem se naučila izdelovati kreme, domača mila in prašek. Bolj kot sem bila okrogla, bolj ko je otrok v meni brcal, več energije sem imela. Ne boste me zatrli, ne! sem si govorila. Ko so nam v službi izročili knjižice, je zabolelo in to zelo, a ne za dolgo. Vedela sem, da bom imela porodniško, da bova z možem kakšen evro dobila še postrani, ne, ne, ne bo nas pobralo, ne bo!''

Jezila se je na zlobne jezike, ki so začeli zbadati njenega moža, da je postal copata, ki ga žena komandira. Na srečanju s sošolci iz osemletke se ga je napil, ko je sredi noči peljal proti domu, se je zaletel v drevo in razbil avto, edino, kar jima je pomagalo, da sta lahko vzdrževala normalne stike s svetom. Nataša ni vedela, naj ga zmerja ali se naj joče. V ihti, ki sta jo čutila oba, jo je mož udaril. Še isto noč ji je odtekla voda, rešilni avto pa je pričakala na pragu, kajti v hiši je preveč zaudarjalo po popitem alkoholu.

''Otrok se je rodil mimogrede, zdelo se mi je, da sem nepremagljiva, da mi niti porodne bolečine ne pridejo do živega. Mož, ki ni bil vajen pijače, se je streznil šele enkrat dopoldne, niti pomislil ni, da me ni doma, otroka pa tudi nista vedela. Enkrat proti večeru me pokliče na mobi, ter me vpraša, če sem se kam skrila, če sem jezna nanj. Šlo mi je na smeh, ko sem mu povedala, da se mu je rodil še en sin, pa da naj neha govoričiti neumnosti.''

V porodnišnici je imela veliko časa, da je razmišljala. Pa ne le o sebi, tudi o situaciji, v kateri se je znašla. Zraven nje je ležalo dekle, pravnica po poklicu, a je bilo tako kot ona- brez službe. Vseeno se je Nataši zdelo, da ima pred njo vsaj malo prednosti: težave, v katerih se je znašla, jo niso do konca spravile na kolena, ampak so ji pomagale, da se je pričela jeziti in iskati novih poti za preživetje.

''Če se mi zdi, da me grabi apatičnost, pričnem preklinjati, pa se bolje počutim. Ali pa kujem nove načrte in iščem možnosti, kako jih uresničiti. Če bi samo sedela in čakala, da mi pomagajo drugi, bi me pobralo. Mogoče bo res še nekaj časa trajalo, da pridemo na zeleno vejo, a vsaj vem, da dajem vse od sebe, da se bo to nekoč zgodilo,'' je še dodala Nataša.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Murska Sobota na odprtem državnem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni

Še deset dni nas loči od tekmovalnega spektakla v zraku...

Slovesna otvoritev 72. Ljubljana Festivala

Organizatorji dogodka sporočajo, da bo tradicionalni ko...

Priprava na starost: Izbira primernega prebivališča po 65. letu

Sedaj je pravi čas, da se preselite, v kolikor vam obst...

Stop nasilju nad starejšimi, v vseh oblikah, v vseh okoljih

15. junija obeležujemo svetovni dan ozaveščanja o nasil...

Metka Klevišar: HIŠO PA MORAM IMETI

Mnogi so v to res tako zelo prepričani, da se je nočejo...

Toča in suša! Kako lahko zaščitim pridelke in vrt?

Nevarnost pojava toče in hudih neviht pri nas je velika...

Nevidni svet - fotografska razstava, ki jo je treba doživeti

Vse do sredine julija lahko v Ljubljani, v Knjižnici za...

Izšla je junijska revija Vzajemnost 2024

Kot pravi Zoran Jelenc, doktor pedagoških znanosti, psi...

Astrološka napoved po znamenjih: Kaj vas čaka ta teden (10.6 - 16.6. 2024)?

Brez dobre komunikacije lahko hitro postanete nemirni i...

356 dni soustvarjanja enakosti v zdravstvu, farmaciji in medicini

Slovensko združenje poslovnih žensk v zdravstvu, farmac...

Spoštljivo nagovarjanje starejših

O starosti in njenem doživljanju je veliko znanega, vse...

Seniorji prekolesarili 8. seniorski maraton Franja

V Domu starejših občanov Fužine so v soboto, 1.6.2024 p...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.