Milan je tiste zime zbolel. Prehlad se je vlekel, zdravnik je ukazal počitek, da si ne nakoplje pljučnice. In kontrolo čez teden dni. Jaz sem šla po kruh, po mleko in jajca. Jože je bil vedno prijazen. Vprašal me je po Milanu. Povedala sem. Izročil mi je mleko in jajca in mi polaskal, da je lepo včasih videti tudi mene.
Stavek, ki bi ga še nekaj let nazaj popolnoma prezrla, se mi je zarezal nekam globoko v dušo. En sam, nepomemben stavek, ki ga je izrekel kmet, ker je bil pač prijazen. Bil je dovolj, da sem pričela sanjati.
V tem tednu dni sva se zbližala, se pogovarjala. Ni se mi nudilo niti, ko mi je v roke že potisnil mleko. Kar stala sem tam in govorila. Ni me bilo sram. Jasno sem dajala vedeti, da si nekaj želim.
Jože je bil samski že nekaj let. Dvakrat ločen, večkrat ujet s kako neznanko. Ni dal kaj dosti na zvestobo, na pravo ljubezen, ni se znal ustaliti. In to sem dobro vedela.
Pa bo želel izkoristiti sovaščanko? Ženo nekoga drugega?
Milan je bil bolje, pa mu vseeno nisem dovolila, da bi zjutraj odhajal v mesto. Govorila sem mu, da naj ne hiti, da se bolezen ne ponovi. In pridobila sem si teden dni. Ravno prav.
Ko sem mu povedala, da od naslednjega tedna dalje spet prepuščam nalogo, hoditi po mleko svojemu možu, Jože ni izgubljal časa. Zaprl je vrata in me prijel okrog pasu.
Bilo me je strah, v glavi mi je zvonilo. V notranjosti je vse kričalo, naj ne počnem tega. Ljubim svojega moža. Ne smem mu natakniti roge!
A želja po nečem novem, je bila večja. Mnogo večja od slabe vesti. Tisti trenutek …
Šele, ko je bilo mimo, ko se je ogenj v meni pomiril, ko sem spet poskušala normalno zadihati, ko sem se zazrla možu v oči, sem ugotovila, da nisem prevarala njega. Prevarala sem sebe in vse, kar sem do tistega dne zgradila.
Malo mesto ima velika ušesa in oči. Tega sem se bala. In s tem sem se zbujala jutro za jutrom. Preganjala me je misel, da je Jože povedal, se pohvalil. Strašilo me je, da vse mesto ve, da šušljajo za mojim hrbtom. Vsi vedo, le moj mož ne.
Pričela sem se zavedati, da bom morala pojesti vse, do zadnje žlice, kar sem si skuhala. Najtežje je bilo pred svojo vestjo. Razčleniti vse in si odpustiti. Milanu pa nisem povedala. Čez čas mi ga je uspelo celo pregovoriti, da sva mleko jemala v mlekomatu. Da sem brala neke študije, ki pravijo, da je takšno mleko najbolj zdravo.
Poskušala sem živeti življenje dobre žene, se ponovno vživeti v svoj vsakdan in sprejeti rutino. Se zadovoljiti s tem, kar mi je prihajalo nasproti. Eno in isto, dan za dnem. Prisilila sem se in čez čas mi je uspelo, da sem spet uživala v svoji koži in se veselila družbe moža.
Za rojstni dan mi je skupaj z najinimi otroki podaril desetdnevno križarjenje. Povedal mi je, da ni pozabil na mojo željo in je vse ta čas varčeval in načrtoval najino potovanje. Ves ta čas, ko sem jaz načrtovala, kako si bom popestrila vsakdan …
Pišite nam!
Pošljite nam vašo življenjsko zgodbo (lahko uporabite psevdonim) na elektronski naslov: urednistvo@mojaleta.si in objavili jo bomo!