Kakšna sreča in ponos na obrazu matere, ko otrok, kobacajoč se, prvič dvigne ročice in dahne svoj »ma-ma«. Neizmeren pomen poslednjih besed umirajočega, ki si želi še zadnjič olajšati dušo, vzeti ljubeče slovo. Dragocen spomin na prve črke, okorelo zapisane z lastno roko. Še vedno so biseri solz v očeh. Nek poseben čar je, občutek vzhičenosti, ko roka drsi po tipkovnici ali ko nosnice ujamejo vonj črnila, ki se razliva po čistini nepopisanega lista papirja. In polni belino, jo dela drugačno. Kot glina, ki gneteš jo pod prsti, oblikuješ do končne veličine popolnosti.
Za moj stik z dušo gre. Takrat samo jaz in Ona sva, ničesar drugega. Govori ali modro molči, včasih šepeta, v redkih trenutkih ječi, prosi, roti. Besede ljubezni, ki zdravijo, dajejo smisel bivanju, prinesejo radost, božajo dušo, opevajo veličino srca. Lahko orosijo lepe oči, vzpostavijo stik z ljubeznijo. En sam »Rad se/te imam« ozdravi dušo, pamet in telo. Ko bi ga le večkrat izgovorili zares, iz srca, na glas ali vsaj potihoma … Magična moč ene same preproste besede »hvala«. O, vem, da še znamo reči »prosim« in »oprosti mi«, se nasmehniti, prijazno pozdraviti.
Spoštujmo besede, zavejmo se jih, dajmo jim navdih. Srčna beseda nas ponese v nebesa, odpre vrata v raj, obogati vse, kar je. Odzvanja v ušesih še leta, stoletja, cela življenja po tem, ko je bila izrečena, videna, zapisana.
In spoštujmo sebe, lepo Slovenijo, naš jezik - dragocen je, srčen, močan. Pomemben je, v njem so zapisane kode Boga, šifre za dostop do Srca. Naužijmo se ga, pišimo ga, govorimo, pojmo. Negujmo ga, čuvajmo – to naše dragoceno darilo. Berimo Zdravljico, Dramilo. Ohranimo dvojino, tisti poseben zven, ki poje v ritmu srca. Začutimo jo, to našo lepo Slovenščino, bogata je, raznolika. Upajmo si biti ponosni nanjo, jo ljubiti, ohranjati. Vrnila nam bo, nas objela, nagradila, veselo zapela.