Žalostna se imenuje po moje zato, ker je tamkajšnja cerkev v slabem stanju, čeprav na zunaj lepa. V resnici pa zato, ker je to cerkev žalostne Matere Božje. Do nje vodi križev pot s tlakom za vikanje – iz položenih plošč. Tudi ikone Kristusovega trpljenja v kapelicah so lepo vzdrževane in z jasnimi motivi poslikane. Je romarska pot in tudi lepa okolica da odgovor na vprašanje zakaj.
Cerkev na Veseli Gori je lepše vzdrževana, poleg tega pa se v tem kraju nahaja graščina z eksponati od vsepovsod: tako s Ptujskega polja kot z drugih koncev Štajerske pa celo z Gorenjske in še od kod. Bogat in lep muzej vodi kustos s srednjeveškim imenom Kamniški, zelo markantna osebnost, ki zna razložiti zapleteno zgodovino naših krajev preprosto, a vendar izčrpno. Kaj naj rečem na to? Zgleden primer življenjskega vodenja po muzeju in ne pripovedovanja naučenih floskul.
Prav ta kustos nas je opozoril na park slovenskih kozolcev v Šentrupertu, kjer stoji eden lepši od drugega. Miniaturni in čisto svež je ribniški, skorajda pravljični.
V enem od kozolcev toplarjev se skriva past: tri gugalnice, na kakršnih so se v starih časih gugali zaljubljenci, kar vabijo v akcijo. Sestra se je prva opogumila in se malo gugala brez komentarja. Le povabila je moža k enakemu dejanju, in ta si ni pustil dvakrat reči. Ves vzradoščen se je nekajkrat zagugal in povedal, da česa takega ni počel že trideset let.
Sama sem izbrala malo poševno stoječo gugalnico, se zagnala in – padla vznak! Nadlaht mi je odrgnila vrv, za katero sem se zagrabila, a me je lastna teža potegnila k tlom. Av, je bolelo! Nisem se smela dotakniti tega dela telesa. Še mrzlega obkladka nisem premogla, zato sem trpela do doma. To pa je kar dolgo trajalo, zato tudi domač obkladek ni kaj prida pomagal. Modrica me bo še nekaj časa spominjala na ta dogodek. Zapomnila pa si ga bom do konca življenja in se ne šla več stvari, ki ne pritičejo mojim letom!