Znanka, ki dela v bolnici na urgenci, mi pogosto pripoveduje, kako pestro je dogajanje tam. Ne more pozabiti, kako so že pozno zvečer pripeljali čez devetdeset let staro gospo, iz doma, praktično že umirajočo. Spremljal jo je sin, ki je tudi izsilil, da jo pošljejo v bolnico. Na ves glas je kričal po hodniku: "Ali veste da mama lahko umre, dajte ji vendar pomagati!" Skušam razumeti tega sina. Mama je res umirala, on, tudi ne več mlad, pa se s tem ni mogel sprijazniti. Globoko pa se mi je zasmilila tudi stara gospa. Namesto da bi se lahko v miru, morda ob prisotnosti sina, poslavljala od tega življenja, je čakala na hodniku na urgenci. Takšni prizori so zelo pogosti, no, morda sedaj v času krona krize malo manj, Gotovo bi bilo čisto drugače, če bi več razmišljali o tem, da je smrt del našega življenja, da nas izguba bližnjih sicer prizadene, ampak uiti temu ne moremo. Upam, da je stara gospa še živa prišla do svoje postelje.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.