Dolga leta sem delala z bolniki, ki so bili res zelo hudo bolni. Delo gotovo ni bilo lahko, po svoje pa je bilo tudi lepo. Kot študentka si takšnega dela gotovo nisem predstavljala in me nanj med študijem takrat niso kaj dosti pripravili. S tem sem se morala potem ukvarjati sama. Marsikdaj me je kdo vprašal, kako zdržim. Skušala sem mu razložiti, da delo res ni lahko, da pa daje človeku občutek, da res živi sredi vsega, kar življenje prinaša. Imela sem vedno bolj občutek, da smo vsi, bolniki in njihovi svojci in jaz vedno bolj eno. Jaz sem jim lahko pomagala s svojim strokovnim znanjem, oni pa so mene učili živeti, ko je zelo težko. To je pomembno za celo moje življenje, tudi osebno. Marsikdo je rekel, da se mu bolniki preveč smilijo, da bi lahko delal z njimi. Tudi mene je vsaka zgodba ganila, ampak bolniku je treba pomagati. Večkrat sem v komentarjih brala o kruti resnici. Resnica ni nikoli kruta, resnica je takšna, kot je, včasih zelo težka. Ampak od nas je odvisno, ali smo pripravljeni osati ob bolniku tudi takrat, ko je zelo težka.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.